V starem Egiptu so ženske lahko imele lastnino in na sodišču so bile enakopravne z moškimi, čeprav je bilo v resnici precej odvisno tudi od tega, kateremu družbenemu razredu so pripadale. Zemljišča so se dedovala od matere na hčer. Ženske so lahko kupovale, prodajale, sklepale pogodbe, bile izvrševalke testamentov, priče v primeru sklepanja pravnih pogodb, posvojile otroka, sprožile sodni postopek. Tudi pri Sumercih so ženske lahko kupovale, posedovale, prodajale ali dedovale posest. V Babilonu, na primer, se je moški lahko ločil, a je moral ženi vrniti njeno lastnino in včasih plačati kazen. Še bi lahko naštevali … Vprašanje ženskih pravic ima večtisočletno zgodovino in zanimivo je, da so marsikje v antičnem svetu ženske imele pravice, ki jih pozneje v Evropi še dolgo niso imele.

Prelomna čajanka v soparnem New Yorku
Zgodovina organiziranega boja za pravice žensk in njihove enakopravnosti z moškimi je precej krajša. Za mejnik velja datum 13. julija 1848. Menda je bilo tistega dne v kraju Seneca Falls precej soparno. Mlada mati in žena Elizabeth Cady Stanton je bila povabljena na čajanko; skupaj s štirimi prijateljicami. Pogovor je pripeljal do teme položaja žensk in Stanton je izrazila nezadovoljstvo z omejitvami, ki so jih bile ženske deležne v tedaj še mladi demokraciji.

Odločilna čajanka v soparnem popoldnevu
Izrazila je tudi misel – in prijateljice so se z njo strinjale –, da bi država imela korist od dejavnejše vloge žensk v družbi. To gotovo ni bil prvi pogovor o pravicah in položaju žensk, velja pa za prvega, ki je vključeval načrtovanje in izvedbo velikopoteznega programa. Za začetek so načrtovale velik shod. In konvencija za razpravo o družbenih, državljanskih in verskih razmerah, s katerimi so bile soočene ženske, se je 19. in 20. julija 1848 zgodila v vasi Seneca Falls v zvezni državi New York. Elizabeth Cady Stanton pa je bila tudi glavna avtorica deklaracije o pravicah in mnenjih (Declaration of Rights and Sentiments), katere struktura se je zgledovala po ameriški deklaraciji neodvisnosti. Leta 1848 je deklaracijo podpisalo 68 žensk in 32 moških. Organizirani boj za pravice žensk se je začel.

Zakaj takšen uvod?

Feministično gibanje je tudi pacifistično
Zato ker se v zgodovino ženskega boja in upora ozira tudi 29. festival Mesto žensk. Nocoj ga je odprla razstava Arheologija upora. Gre za skupinski projekt umetnic in raziskovalk, ki se osredinja na zgodovino ženskega upora. Nekateri od projektov se navezujejo tudi na to, kar poudarja festival, in sicer da je feministično angažiranje pogosto tudi pacifistično, torej usmerjeno k miru in proti zatiranju, ne le žensk, ampak tudi drugih ranljivih skupin.

Razstavo v Škucu dopolnjuje razstava Zuzanne Hertzberg v Mali galeriji, ki v ospredje postavlja individualni in kolektivni upor žensk med holokavstom. Holokavst namreč ni zgolj ciljal na uničenje Judov, pač pa je v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih tudi ženskam odvzemal njihovo ženskost. Med drugim s tem, ko so jim obrili glave in jih tudi tako nekako še močneje naredili za anonimne žrtve.

80. obletnica slovenskega AFŽ-ja
Na tem mestu velja omeniti dogodek, posvečen prispevku Antifašistične fronte žensk (AFŽ). Ravno v času trajanja festivala bo tudi 80-letnica slovenske antifašistične fronte žensk, zaradi česar tema AFŽ-jevskih časopisov dobi še dodaten pomen. Gibanje je bilo eno prvih, ki se je pri nas organizirano zavzelo za pravice žensk, ženskam pa je tudi priskrbelo možnost enakopravno sodelovati v antifašističnem boju. Povojni časopisi, kot denimo Naša žena, so imeli v prvih letih po vojni tudi vlogo politične in ženske emancipacije. V okviru Mesta žensk bo 19. oktobra v galeriji Škuc potekal pogovor o tovrstnih publikacijah, v središču razprave pa bosta Naša žena in makedonski časopis Makedonka.

Boj za pravice žensk in upor (upor je tudi naslovna tema tokratnega festivala) seveda nista stvar preteklosti. Na to med drugim opozarjajo vsakoletni shodi na dan žena, ki so letos v ospredje sicer postavljali razmere v Afganistanu in Iranu. A tudi v tako imenovanem razvitem svetu ni vse idealno in vedno znova smo opozorjeni, da enkrat pridobljene pravice niso nujno izbojevane za vselej. Denimo čez nekaj dni bo minilo ravno leto od množičnih protestov za pravico do splava v ZDA.

Izbrisani užitek, prepovedani užitek?
Sedanjost v ospredje postavlja uprizoritvena umetnost. Predstava Na tleh Maje Dekleva Lapajne in Alenke Marinič bo tako izpostavila problematiko prekarnega dela umetnic, ki jo še dodatno zaplete življenje žensk. Predstava bo kritična, a tudi humorna. Med ambicioznejšimi je gotovo projekt Spolna vzgoja II Tjaše Črnigoj, niz petih predavanj performansov, ki na različne načine pristopajo k temi ženskega užitka. Nastal je skorajda celodnevni dogodek, saj bo vse skupaj trajalo sedem ur.

V ta tematski okvir sodi tudi predavanje filozofinje Catharine Malabou z naslovom Klitoris je anarhistka. Malabou se je veliko ukvarjala z nevrološko znanostjo in s ’plastičnostjo’ možganov, z njihovo možnostjo, da se reorganizirajo in da posamezni centri prevzamejo funkcijo, ki ni bila njihova prvotna. Izhodišče ljubljanskega predavanja pa bo esej Izbrisani užitek. Obravnava politični naboj organa, ki je bil dolgo odsoten iz knjig o anatomiji, niso ga upodabljali na slikah ali v kipih, bil je na neki način izbrisan oziroma neobstoječ, tako pa je bil zanikan tudi obstoj tistega, k čemur lahko vodi.

Reprodukcija, polje obvladovanja žensk
Mesto žensk ponuja tudi filmski program, ki ga sestavljajo filmi avtoric. Najslavnejša med njimi je gotovo Agnes Varda. Predvajali bodo njen film Ena poje, druga ne o zgodovini boja za reproduktivne pravice. Film je aktualen tudi zato, ker je področje reprodukcije tudi ponekod v Evropski uniji še vedno polje obvladovanja žensk. Na Poljskem in na Malti še vedno velja prepoved splava; razen v določenih izjemnih primerih. Med avtoricami prikazanih filmov sta tudi Slovenki Nika Autor in Petra Seliškar.

Festival bo ponudil tudi glasbeni program, za katerega bo značilno, da ustvarjalke h glasbi pristopajo nekonvencionalno. K ustvarjanju pristopajo konceptualno in se upirajo uveljavljenim normam, mešajo žanre, v nastop vključujejo elemente performativnosti, tudi humorja. Nekatere izvajalke so že uveljavljene, v repertoar pa so vključene tudi avtorice, ki se še prebijajo, vendar je mogoče slutiti, da jim bo uspelo.

Sprotne refleksije festivala
Na tiskovni konferenci so opozorili tudi na novo obliko festivalskih refleksij. Te so do zdaj izhajale v obliki zbornika, ki je povezal različne prispevke, ti so bili premislek o zadnjem festivalu Mesto žensk, bodisi je dejavnost Mesta žensk spodbudila neko razmišljanje. Zdaj bodo refleksije popolnoma digitalne, torej dostopne na spletu. Nastajale bodo sproti in trenutno si že lahko preberemo štiri prispevke. Festivalska ekipa pa si seveda želi angažirati čim več pronicljivih pisk.

Festival se torej začne nocoj in bo trajal do 14. oktobra. Na 12 lokacijah se bo zvrstilo 36 dogodkov, pri katerih bo sodelovalo več kot 90 umetnic, umetnikov in drugih sodelujočih.