Obe produkciji sta nastali v uredništvu igranega programa znotraj programa Ars in sta bili uspešni že na mednarodnem festivalu Prix Italia. Na festivalu v Potsdamu, ki se bo sklenil 15. oktobra, sta na seznamu nominirancev za najboljše oddaje različnih žanrov oziroma dosežke radijskih in televizijskih postaj, nastale v preteklem letu.
V kategoriji radijske igre je nominirana Senekova Medeja ... bom postala. Igra prinaša zgodbo o ženski, ki jo je v kolektivno zavest vtisnila predvsem bolj znana in starejša Evripidova, grška Medeja. Kolhijska princesa za svojega ljubljenega Jazona, vodjo argonavtov, izda domovino, okrade očeta in umori brata, Jazon pa jo zapusti zaradi druge ženske, korintske princese. Medeji s tem odvzame čast in tudi njuna otroka, ona pa mora v izgnanstvo.
Evripidovo zgodbo v glavnih obrisih povzema tudi Seneka, razlike med obema tragedijama so le v podrobnostih in v zaznamovanosti s kulturo in s časom nastanka. Medeja je tatica, morilka, na koncu še detomorilka. Zločini ostajajo izziv za inscenacije enega najbolj znanih antičnih mitov in odpirajo vprašanje, ali je Medeja žrtev skorumpiranih družbenih razmer in intimnega izdajstva, okrutna maščevalka ali ženska, ki ostaja zvesta sama sebi, so vsebino povzeli na Radiu Slovenija.
V glavnih vlogah igrajo Nataša Barbara Gračner (Medeja), Primož Pirnat (Jazon) in Radko Polič (Kreont). Za prevod je poskrbela Jera Ivanc, besedilo je za radio priredila Saška Rakef, scenarij in režija sta delo Špele Kravogel, skladatelj je bil Boštjan Gombač, igro pa sta posnela Sonja Strenar in Matjaž Miklič.
Dokumentarna zvočna študija Glas šakala, ki je nastala po scenariju režiserke Saške Rakef in pesnice Tine Kozin, pa je nominirana v kategoriji dokumentarcev. Skozi to igro sledimo migracijski poti šakalov z Balkana proti srednji in vzhodni Evropi. Vse večje število in prostorska razširjenost sprožata konflikte, povezane s človekovimi interesi. V seštevku različnih diskurzov – od strokovnega do poetičnega, na terenu zajetih in komponiranih zvočnih krajin – avtorici raziskujeta odnos med človeško kulturo in nečloveškimi vrstami.
Ta odnos premišljujejo tudi na ravni forme: v odmiku od besede namenjajo posebno pozornost raziskavi senzoričnega jezika, fizične izkušnje, ki jo piše zvok in tudi sama zvočnost besede. Delo se tako kot zemljevid perceptivne krajine razpira v neko drugo organizacijo časovnosti, ki zahteva drugačen način prisotnosti, pozornosti, prisluha, so sporočili ustvarjalci.
Besedilo je prevedla Jera Ivanc, scenarij in priredba za radio Saška Rakef, uprizoritveni koncept in režija Špela Kravogel, komponist je bil Boštjan Gombač, igro pa sta posnela Sonja Strenar in Matjaž Miklič.
Glasba je delo Bojane Šaljić Podešva, za zvočno oblikovanje je poskrbel Matjaž Miklič, za dramaturgijo pa Pia Brezavšček. Terenska snemanja, ambienti in učinki so bili v domeni Mikliča in Martina Florjančiča. Besedilo so interpretirali Barbara Krajnc Avdić, Vesna Jevnikar, Blaž Šef, Nataša Živković, Aleksander Golja in Ivan Lotrič. V besedilu so uporabljene pesmi Toneta Škrjanca, Jureta Detele, Tine Kozin in Voja Šindolića ter odlomek iz knjige Jakoba von Uexkülla. Znanstveni sodelavci so bili Tomaž Grušovnik, Sebastijan Lamut in Miha Krofl.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje