Tako mimogrede si v pogovoru omenil svoje lepe trenutke iz bogate novinarske kariere, ko si novinarsko pot poln idealov začel na Mladini v prelomnih časih konec 80. Nato si delal kot novinar nacionalne televizije, pri časniku Republika in spletnem portalu 24ur.com.

In na koncu na Slovenski tiskovni agenciji kot odgovorni urednik. Nisi podlegel številnim težavam, s katerimi si se spopadal. Preživel si številne obtožbe, obrekovanja in laži, ki so ti jih podtikali v medijih. Nenavadno je, da si eden redkih, ki se kljub pritiskom ni uklonil in razmišljal tako, kot razmišlja večina. Takšnega kot sem te spoznal, takšen si tudi odšel. Z istimi novinarskimi načeli in željo, da demokracija, pluralizem in medijska svoboda niso le lepe besede, ampak možnost za vse in vsakogar.

Prav ironično se zdi, da se je proti tebi postopalo na način, s katerim ti sam nisi nikoli postopal proti drugim. Nobenega urednika nisi razrešil, nobenega novinarja odpustil. To ni bil tvoj način. In to je bila tvoja edini težava - da namreč nikomur nisi želel nič slabega. Če se je takrat zdelo to kot slabost, se danes kaže kot odlika, vredna posnemanja.

O svojih težavah nisi govoril. Odšel si na bolniški dopust, pa pravzaprav nihče ni opazil, kaj se dogaja. Prepričan sem, da tudi tisti ne, ki so ti storili krivico in te kot odgovornega urednika ne le razrešili, ampak odpustili. Zgodilo se je sicer tisto, kar se ne bi smelo zgoditi.

Iz Slovenske tiskovne agencije si bil odpuščen in odšel v bolnišnico in šele takrat nam je postalo jasno, da slika ni črno-bela. Da se novinarji ne razlikujemo po tem, ali smo levi ali desni, ampak predvsem po tem, ali v sočloveku vidimo človeka ali ne.

To pa je bistvo. Tvoja smrt nam je vsem lahko le v opozorilo, da se to ne sme več dogajati. Da se ljudi zaradi različnih pogledov ne sme odpuščati. Da moč, s katero razpolagajo tisti, ki vodijo podjetja, ni moč, ki jo lahko tudi zoper podrejene zlorabljajo.

In še nekaj. Da se je za novinarske ideale vredno boriti, pa četudi si sam in osamljen.