Po njegovi smrti so ga leta 1983 razglasili za narodni park in spominsko območje.
Otok smo prvič obiskali le nekaj let po Titovi smrti, ko je bilo še vse v polnem sijaju; hoteli Neptun, Istra in Karmen so bili za tiste čase imenitni (bogve kdo vse je v Titovih časih tu letoval?!), vile so bile dobro oskrbovane, v živalskem vrtu Jadranka smo občudovali bengalskega tigra, prelepega črnega panterja, pume, leoparde, medvede, eksotične ptice, v safariju kamele, slona, zebre, lame, žirafe, modre antilope …, darila, ki jih je Tito prejemal od svojih prijateljev, tujih državnikov. Odprti so bili arheološki, etnografski in Titov muzej, vojaki JLA so urejevali okolico in Titovi jahti (najbrž je bili lepo biti vojak na Brionih?) ...

Danes … je ostala prekrasna narava parka s čudovitimi vrstami rastlinja – za to še vedno izjemno lepo skrbijo – kakadu Koki, ki ga je Tito poklonil svoji vnukinji Saši, klepeta z obiskovalci:”Stari, kako si? Kako se zoveš? Tito, Tito?!”. Živalski vrt sameva, pojasnili so nam, da v narodnem parku živali ne smejo biti zaprte, v safariju so ostale zebre, lame, noji, indijsko govedo in osamljena slonica Langa. Slon Sony je žal poginil! Na lepo vzdrževanih poteh, travnikih in gozdovih srečate različne vrste ptic, jelenjadi, ki se svobodno pase in se ne meni za obiskovalce.

Zbirke arheološkega in etnografskega muzeja so preselili v puljske muzeje, ostal je Titov spominski muzej in njegov kadilak letnik 1953, ki ga petični obiskovalci otoka najemajo kljub zasoljeni ceni!

Počasi obnavljajo hotele, žal je v precej klavrnem stanju hotel Karmen z izjemno arhitekturo in imenitnim interierjem, ki ga tudi v vrhunskih socialističnih časih, ko so tu počitnikovali pomembni zaslužni ali malo manj zaslužni tovariši, k sreči niso spreminjali. Menda sta v njem vedno letovala Bela in Miroslav Krleža!

Otok, pravzaprav otočje, vedno povezujemo s Titom, ki pa je imel pri samem razcvetu otoka manjšo vlogo. No, vsekakor je po vojni poskrbel za obnovo in oživitev otočja! Le redka območja se ponašajo s tako pestro in bogato zgodovino kot prav Brioni. Najstarejši so gotovo odtisi dinozavrovih stopinj na nekaterih rtih, prvi sledovi človeka pa naj bi segali v obdobje tretjega tisočletja pr. n. št., o čemer pričajo ostanki neolitskega naselja v uvali Javorika.

Na vzpetini Gradina zasledimo lepo vidne ostanke trdnjave in nekropole iz bronaste dobe – delavci so ravno lepo oskrbovali drevje na poti do tja - na vrhu nas je splašila jata pavov, ki najbrž gnezdijo v ostankih velikih kamnitih blokov med drevesi.

Čas mogočnega rimskega imperija
V nemirnih časih rimskih osvajanj, nekako v 6. stol. pr. n. št. so Histri, stari prebivalci severnega Jadrana, tu našli svoje gusarsko zatočišče in otočje poimenovali Brevona. Leta 177 pr. n. št. so Rimljani osvojili ves istrski polotok in se počasi naselili predvsem na Veliki Brion. Rimski veleposestniki so postali lastniki lepih zemljišč, kamnolomov, solin, gozdov, polj, pašnikov, oljčnih nasadov, celo vinogradov. Zato pa so zgradili tako lepo vilo s sprehajališči, templji, vrtovi, termami, ribnikom, pristaniščem, ki je bilo zaprto z verigami – od tod danes ime zaliv Verige.

Od Brionov do Lizbone
Na drugi strani, v zalivu Dobrika, čisto ob Titovi vili Brijonki, je pozneje nastajalo pravo naselje – bizantinski Kastrum. Kdo ve, koliko neurij, potresov, napadov so preživeli ti zidovi, pa so še vedno verne priče najsijajnejšega časa rimskega in poznejših obdobij! V 6. stol so ob Kastrumu zgradili cerkev sv. Marije in sv. Petra, v 9. stol. ob njej še samostan, v 13. stol so tu živeli benediktinci in po 1312 zapustili otok. Po Frankih in oglejskih patriarhih je otočje 1331 prešlo pod upravo Beneške republike. Zadnji lastniki, družina Franghini/Franzini se je odselila v Lizbono in oddajala otočje v zakup.

Leta 1481 je bila na drugi strani otoka, kjer je zdajšnje pristanišče in hoteli, poleg trdnjave zgrajena cerkev sv. Germana (freske Mrtvaški ples in glagolski napisi) in kasneje še nedaleč stran sv. Roka, kot zavetnika proti kugi, ki je na otoku večkrat pustošila.

Otočje je postajalo zanemarjeno, zaraščeno, prebivalci so se zaradi malarije izseljevali, po propadu Beneške republike je prešlo v sklop Napoleonovih Ilirskih provinc – Francozi, točneje guverner maršal Marmont, so celo načrtovali melioracijo! Po letu 1813 Pod avstro-ogrsko cesartvo, ki ni imelo nikakršnih pametnih načrtov za razvoj področja.
Leta 1815 je na eni od vzpetin avtro-ogrska vojska, ki je imela tedaj svoje največje vojaško pristanišče v Pulju, postavila trdnjavo Tegethoff, imenovano po slavnem avstrijskem admiralu, zmagovalcu bitke pri Visu 1866.

Zaljubljen v Istro
Usoda otočja pa se je popolnoma obrnila ob koncu 19. stoletja. Znan in uspešen avstrijski industrijalec Paul Kupelwieser, strokovnjak svetovnega slovesa na področju železarske industrije, ki je vodil eno največjih železarn na področju tedanje Evrope – v Vitkovicah na Češkem - je dobavljal železo za potrebe vojaških trdnjav v Pulju in okolici. Tako je leta 1884 tudi sam obiskal ta sicer gospodarsko nerazviti del monarhije in sklenil, da odkupi kakšno posest, ker mu je bilo istrsko področje všeč.

Prekleta malarija, prekleti Brioni
Leta 1893 je obiščeta s sinom Karlom tudi 'te preklete Brione', kakor jih zaradi malarije jezno imenujejo Avstrijci, zapuščen otok, s staro trdnjavo, cerkvico, propadajočimi zgradbami in bujno vegetacijo. Vendar – bili so mu všeč! in ko je izvedel, da je tržaški borzni posrednik Wildi od zadnjih portugalskih lastnikov za majhen denar kupil Brionsko otočje, je pograbil priložnost in za 75.000 guldnov odkupil celoten kompleks. Že naslednje leto je na otok pripeljal cenjenega gozdarskega strokovnjaka Alojza Čufarja, ki je postal upravitelj otočja. Kupelwieser je namreč povsod, kamor je potoval, kupoval semena in sadike okrasnih in sadnih dreves, grmičevja … Čufar je takoj uredil drevesnico, kjer so vzgajali drevesa za poznejše pogozdovanje, začeli so melioracijo zemlje, gradnjo cest, novega pristanišča, obnovili so propadajoče zgradbe in tako tudi izkoristili nekdanje benečanske kamnolome v notranjosti otoka. Kupelwieser je kupil parno jahto in tovorno ladjo, vzpostavil redno poštno in potniško povezavo, s celine je pod morjem iz Fažane napeljal vodovod s pitno vodo in začel z gradnjo majhnega hotela, gospodarskih objektov, električne centrale, hladilnice, razglednih stolpov na vzpetinah, postavljena je bila tudi znamenita čolnarna. Prav letos so jo lepo obnovili!

Največjo oviro je še vedno predstavljala malarija, saj so zaradi razširjenosti komarja Anophelesa, povzročitelja, zbolevali skoraj vsi in celo sam Kupelwieser je skoraj umrl zaradi te bolezni. Zato je na otok povabil nemškega bakteriologa in mikrobiologa – Nobelovega nagrajenca za medicino dr. Roberta Kocha, ki mu je s svojimi strokovnjaki in eksperimenti uspelo zatreti malarijo.

Njegovi znanci in prijatelji so z navdušenjem spremljali razvoj otočja in tudi sami načrtovali gradnjo svojih letoviških vil na otoku. Brione so obiskovali tudi različni ugledni znanstveniki in strokovnjaki iz vse Evrope, člani cesarskih in kraljevih družin, saj je imela lastnikova družina povezave v najvišjih aristokratskih krogih; postali so elitno mondeno letovišče tistega časa. Za potrebe turizma so bili zgrajeni nove zgradbe, pretežno v secesijskem slogu: hoteli, kavarne, pokrito kopališče s toplo morsko vodo, uredili so arheološka najdišča, muzeje, sprehajališča, ponujali so vrhunske kulturne, zabavne in športne prireditve, med drugimi tudi jadralne regate, teniška, golf in polo tekmovanja, izdajali so svoj časopis Brioni Insel Zeitung, prirejali so plese, kinematografske in gledališke predstave, koncertna gostovanja, obiskovali so jih znameniti literati, slikarji in kiparji: Engelhart, Charlemont, Clemens, von Zumbusch, Thomas Mann, James Joyce, Franz Lehar, avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, nemški cesar Wilhelm II, industrijalci kot Siemens, Rothschild, Škoda in drugi …

Lastnik hamburškega živalskega vrta Karl Hagenbeck zgradi tu postajo – živalski vrt za aklimatizacijo živali iz tropskih krajev.

Po prvi svetovni vojni je leta 1919 umrl lastnik Paul Kupelwieser, nasledil ga je sin Karl in Brionsko ozemlje preide z Rapalsko pogodbo pod Italijo. Dvajseta leta so še vedno bleščeča, organizirane so bile odlične kopenske in pomorske povezave, med letoma 1924 in 1927 celo redni hidroavioni Junkers na liniji Trst – Zadar! Vendar je gospodarska kriza 1929 ujela tudi Brione. Karl Kupelwieser po številnih poskusih finančnih sanacij ni uspel, zato je 1930 naredil samomor. Razne finančne družbe in banke ne morejo rešiti Brionov, kar privede 1936 do bankrota in lastništvo prevzame italijanska država. V tem času so bili zgrajeni današnji hotel Karmen, vila Lovorka in vila Jadranka.

Titovo je le kratko poglavje v dolgi zgodovini
V drugi svetovni vojni je bila tu italijanska vojaška pomorska akademija, po kapitulacije Italije 1943 pa nemška podmorniška baza; vojaki so vse povprek kradli hotelski inventar pa tudi muzejsko zbirko. Proti koncu vojne 1945 so zavezniki otočje bombardirali in tako so bili poškodovani številni znameniti objekti: hoteli Neptun, Karmen, Brioni, sprehajališče z akvarijem, plesišče, glasbeni paviljon in pristanišče. 1946 je otočje predano jugoslovanskim oblastem, kljub temu da posebna vladna komisija po ogledu 1947 priporoča sanacijo objektov, jih večino porušijo.

In kaj je ostalo Titu, ko prvič obišče Brione 1947? Sprejem mu priredijo v vili Jadranki, ki jo v naslednji letih sanirajo, po načrtih znanih jugoslovanskih arhitektov 1953 zgradijo in opremijo njegovo poznejšo rezidenco Belo vilo; tudi on vabi znane jugoslovanske arhitekte in umetnike: Plečnik, njegov učenec Vinko Glanz, kiparji Smerdu, Augustinčič, Džamonja in drugi … vsi ustvarjajo zanj!. Tito tako polovico leta preživi v svojih vilah na Velikem Brionu in na bližnjem otočku Vangi, se udeležuje vsakoletnega filmskega festivala v Pulju, vabi znane osebnosti, delegacije iz političnega, diplomatskega in filmskega sveta - spisek imen bi bil predolg - tu so Tito, Naser in Nehru leta 1956 podpisali znamenito Brionsko deklaracijo o neuvrščenosti, in - kdo bi si mislil v tistih časih – julija leta 1991 Brionska deklaracija, tako pomembna pri osamosvojitvenih dejavnostih Slovenije.

Po razpadu Jugoslavije je seveda otočje ostalo Hrvaški, nekatere vile so postale državne rezidence, druge oddajajo v najem. Področje je zdaj prelep narodni park v državni lasti, videti pa je, da ta zanj skrbi precej mačehovsko. Najpomembnejše je seveda, da ohranjajo naravo neokrnjeno; za to res dobro skrbijo uslužbenci parka in tudi osebje v hotelih je izjemno profesionalno. Da bi oživili nekdanji čar otoka, se trudijo slediti zamislim Kupelwieserja: oživljajo športe kot golf, jahanje, lokostrelstvo in celo polo, prirejajo gledališke predstave, gurmansko ponudbo v antičnem slogu, stara slava otoka še vedno privlači petičneže z velikimi jahtami, nekateri se – kot smo opazili - potem dolgočasijo v marini.

Ob takih primerih mi vedno pride na misel avstrijsko zdravilišče Rogner Bad Blumau: po njih bi se morali vsi, ki “tržijo” naravo in njene darove, zgledovati: tam so namreč izjemno domiselno povezali naravne danosti in arhitekturo. Najbrž gre zasluga vlagatelju Rognerju in samemu arhitektu Hundertwasserju, da sta našla skupen jezik, in prav to bi morali poskušati na Brionih (pa še kje pri nas, Rimske Terme, npr!). Ne potrebujejo nobene mondenosti, modernih hotelov (le stare bi bilo nujno posodobiti in še kaj dodati v Kupelwieserjevem slogu – kopališče z ogrevano morsko vodo bi zlasti v hladnejših mesecih prav prišlo! ); ponujajo lahko bogato preteklost, mir, prekrasne naravne danosti – od rastja do živalstva, morja, zraka … dodali bi le še istrsko gastronomijo. Najbrž ne manjka domače ponudbe (vino, siri, sadje, zelenjava, ribe …).
Upajmo, da ob vstopu Hrvaške v EU ne bodo dovolili, da bi izginila tista unikatnost in s tem čar, ki ga otočje ponuja in ga je mogoče na pravi način res dobro tržiti.

Življenje otoka je - kot vedno skozi burno in bogato zgodovino – tudi zdaj odvisno od trenutnih političnih in s tem gospodarskih razmer, ki krojijo njegovo usodo!

Jožica Hafner, Foto: Milan Hafner