Čas poletja, kot so ga ujeli veliki likovni mojstri

Od srednjega veka do 20. stoletja

19. junij 2011 ob 19.51 • Zadnji poseg: 20. junij 2011 ob 9.17 • Ljubljana - MMC RTV SLO

Paul Gauguin se je iz vse bolj industrializirane stare celine umaknil najprej stran od meščanskega vrveža Pariza v Provanso in Bretanijo, leta 1891 pa odšel prvič na tihomorsko otočje Tahiti. Po vmesni vrnitvi v francosko prestolnico in takratno umetniško središče se je v brezskrbno tropsko okolje vrnil in tam med polinezijskimi domačini živel do smrti leta 1903. V tem času je motiviko za svoja dela našel med tamkajšnjimi dekleti in v pisanem okolju.

Značilno 'hopperjevska' hiša z belo zunanjščina in črno streho pred jasnim nebom brez enega samega oblačka. Soncu se nastavljata starejša gospa v črnem in mlada dama, ki morda ne nekoga čaka. A slika Sončna svetloba v drugem nadstropju iz leta 1960 kljub prisotnosti dveh figur izraža tisto za Edwarda Hopperja značilno praznino, tišino, ki jo pogosto izražajo njegovi pogledi na s poletno svetlobo razžarjene arhitekture in osamljene ljudi.

Čeprav ob trenutnem vremenu morda na to hitro pozabimo, je pred vrati vroče poletje, ki je bilo 'kulisa' tudi nekaterih najlepših umetnin v zgodovini umetnosti.

Paul Gauguin se je iz vse bolj industrializirane stare celine umaknil najprej stran od meščanskega vrveža Pariza v Provanso in Bretanijo, leta 1891 pa odšel prvič na tihomorsko otočje Tahiti. Po vmesni vrnitvi v francosko prestolnico in takratno umetniško središče se je v brezskrbno tropsko okolje vrnil in tam med polinezijskimi domačini živel do smrti leta 1903. V tem času je motiviko za svoja dela našel med tamkajšnjimi dekleti in v pisanem okolju. Foto:

Edward Hopper — Značilno 'hopperjevska' hiša z belo zunanjščina in črno streho pred jasnim nebom brez enega samega oblačka. Soncu se nastavljata starejša gospa v črnem in mlada dama, ki morda ne nekoga čaka. A slika Sončna svetloba v drugem nadstropju iz leta 1960 kljub prisotnosti dveh figur izraža tisto za Edwarda Hopperja značilno praznino, tišino, ki jo pogosto izražajo njegovi pogledi na s poletno svetlobo razžarjene arhitekture in osamljene ljudi.

Zahodnoevropska umetnost je od antike naprej poletje upodabljala predvsem v sklopu štirih letnih časov oziroma dvanajstih mesecev. Upodobitve teh najdemo na antičnih mozaikih, reliefih ob vhodu v monumentalne gotske katedrale (Laon) in na barvitih vitražih, skozi katere je pronicala svetloba in kot kalejdoskop opozarjala na božjo prisotnost v cerkvah. Ikonografija štirih letnih časov se je ohranila tudi v novem veku in tako prepoznamo zimo, pomlad, poletje in jesen po personifikacijah, ki držijo v rokah atribute, značilne za tisto obdobje.
Poletje oziroma julij je tako lahko upodobljen kot možakar s koso oziroma srpom, ki žanje pšenico ali pa je ta z raznimi poletnimi sadeži krasila figuro, kot alegorijo poletja. Najbolj slavni 'portret Poletja' je verjetno slika italijanskega manierista Archimbolda, ki je figure štirih letnih časov sestavil iz pšenice in poletnega sadja, kot so češnje in marelice, pomlad iz spomladanskega cvetja, zima pa iz suhega dračja.

Odmik v brezskrben poletni čas
Kasneje, ko so je tradicionalna motivika umikala iz platen, in so slikarji in okrepljeni meščanski naročniki začeli v 19. stoletju obračati stoletja ustaljeno hierarhijo motivov, poletje samo po sebi ni več upodobljeno, so pa topli meseci 'kulisa' za druženje na prostem, za kopalke ob reki ali morju, toplo okolje obdaja portretiranke, ki so na Tahitiju pritegnile Gauguinovo oko.
V 20. stoletju sta značilna poletna svetloba in plaža radi pritegnili ameriškega umetnika Edwarda Hopperja, v času se je ustavil pljusk vode na sliki vplivnega britanskega umetnika, ki je pomembno prispeval k pop artu Davida Hockneyja. Skozi stoletja je nastalo mnogo umetnin, ki upodabljajo brezskrbni poletni čas, v katerem si dovolimo sprostitve, predaha in pomiritve.