Cezanne v času življenja verjetno ne bi dobil naslova najpriljubljenejšega vaščana. Najraje se je držal sam zase, sosedje pa so ga imeli za norca. Svojo družino, ki ga na umetniški poti ni podpirala, je naravnost sovražil in jih označil za "najzlobnejše ljudi na svetu". V naprednejšem Parizu je slikar našel krog, v katerega se je uspel vključiti, družila jih je nova slikarska smer, impresionizem, v muzeju v domačem Aixu pa vrsto let njegovih del niso hoteli razstavljati, ker so se jim zdela preveč radikalna.

Cezannovo delo je v pregledih umetnosti zastopano predvsem s tihožitji, s katerimi se je poglabljal v odtenke barve in strukture posameznih sadežev in cvetlic.

Phillip Conisbee, kurator Narodne galerije v Washingtonu in izvedenec za Cezannova dela, je prepričan, da je Cezanne del svoje izvedenosti dolžan slikarskemu kolegu Pisarru, ki ga je naučil impresionistične tehnike.

Štiri leta pred smrtjo je Cezanne na obrobju Aixa zgradil lasten slikarski studio. V prostoru z visokimi stropi in okni, obrnjenimi proti severni luči, še vedno hranijo nekaj slikarjevih stojal in palet. Prav tu so nastala njegova zadnja pomembnejša dela, med njimi tudi Obilne kopalke, ki so kasneje močno vplivale na 30 let mlajšega Matissa. Celo Pablo Picasso, rojen 42 let za Cezannom, je več let kasneje naslikal svojo kubistično predstavo deklet pri kopanju, oglate in živobarvne, a je tudi on Cezanna imenoval za "očeta vseh nas".

Na koncu se vsak vrne domov
Leta 1906 je Cezanne na prostem skušal naslikati goro Sainte-Victorie, ko ga je ujela nenadna nevihta. Popolnoma premočenega so ga morali domov odnesti v vozičku za perilo, nekaj dni kasneje pa je, popolnoma oslabljen tudi od sladkorne bolezni, umrl na svojem domu. V Aixu v "Cezannovem letu" pričakujejo naval obiskovalcev. Njegov vnuk, Philippe Cezanne, ki je uradni predstavnik slikarjeve dediščine, je prepričan, da bi šlo slavnemu dedku ob nenadnem zanimanju sovaščanov gotovo na smeh.