Oglas
Preboj v vrste uglednih slovenskih književnikov je Zlobcu uspel že leta 1953, ko je skupaj s Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Janezom Menartom izdal pesniško zbirko Pesmi štirih. Zbirka je prekinila povojni trend socialnega realizma v poeziji in prinesla obrat k intimistični liriki.
20-krat se je veselil izidaOd izida Pesmi štirih pa do danes je Zlobec slovensko literaturo obogatil s kar 20 pesniškimi zbirkami; največji vtis so pustile Pobeglo otroštvo (1957), Ljubezen (1958), Pesmi jeze in ljubezni (1968), Vračanja na Kras in Najina oaza (1974), Glas (1980), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Ljubezen dvoedina (1993), Mojih sedemdeset (1995) in njegova zadnja zbirka Dvom, upanje, ljubezen, ki jo je Zlobec na prodajne police poslal komaj dva meseca pred svojim 80. rojstnim dnem.
Čeprav je širši javnosti najbolj znan po svojem pesniškem opusu, pa se je Zlobec izkazal tudi z dvema romanoma in več knjigami esejev in publicistike. Za svoja dela je Ciril Zlobec prejel tudi več nagrad, med njimi Prešernovo (1982), Župančičevo (1976), Veronikino, na začetku junija pa mu je tržaški Lions Club izročil nagrado Fulvia Tomizze. Nagrada Fulvia Tomizze vsako leto roma v roke osebe, ki s svojim delom prispeva k izgradnji sožitja med ljudmi na obmejnem območju.
Vračanje v otroštvo
Tematika poezije Cirila Zlobca se giblje v treh območjih - v spominih na otroštvo, erotiki in vsakdanji stvarnosti. Izbrano motiviko je Zlobec ubesedil v prostem verzu, značilnost njegovih pesmi pa sta še ritem, ki se neprestano spreminja, ter slog, ki je mešanica abstraktnih pojmov in konkretnih podob.
Ciril Zlobec se je uveljavil tudi kot prevajalec. Najpogosteje je v slovenski jezik prenašal dela, izvorno zapisana v italijanskem ali srbohrvaškem jeziku. Iz italijanščine je med drugim prevajal Danteja Alighierija, Moravio, Leopardija, Malaparteja, Ungarettija in Salvatoreja Quasimoda.
Izključitev iz gimnazije
Ciril Zlobec se je rodil leta 1925 v vasi Ponikve na Krasu. Idilo življenja v kmečki družini Zlobčevih je Cirilu zagrenila okupacija fašistične Italije, zaradi katere je moral obiskovati pouk v italijanščini, čeprav je raje pisal v maternem jeziku. Že kot gimnazijec v malem semenišču v Gorici in Kopru je Zlobec pisal verze v slovenščini, zaradi česar so ga iz šole tudi izključili. To ne preveč srečno obdobje v zgodovini Primorcev je Zlobec popisal tudi v svojem avtobiografskem romanu Spomin kot zgodba.
Leta 1942 je Zlobec svojo ljubezen do slovenskega naroda dokazal s priključitvijo aktivistom OF-a, a so ga že na začetku leta 1943 nasilno mobilizirali v posebne italijanske bataljone. Po kapitulaciji Italije se je Zlobec takoj pridružil slovenskim partizanom. Po vojni se je lotil študija slavistike, po diplomi pa se je zaposlil kot novinar ter deloval v kulturnih uredništvih različnih medijev.
Za boljšo prihodnost Slovencev tudi kot politik
Verjetno tudi zaradi izkušnje življenja pod tujim okupatorjem se je Ciril Zlobec aktivno ukvarjal tudi s politiko. Dva mandata je bil delegat slovenske skupščine, dva podpredsednik SZDL-ja, dvakrat je predsedoval univerzitetnemu svetu ljubljanske univerze, bil pa je tudi predsednik zveze pisateljev Jugoslavije. Leta 1990 je kot kandidat sodeloval na prvih demokratičnih volitvah v povojni Sloveniji in bil izvoljen v predsedstvo prve samostojne slovenske države.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje