Ekspresionizem Grumove Goge ali pa eksistencializem Sartrovih Zaprtih vrat še zdaleč ni enostavna materija za mladega odraslega človeka, saj je v njegovem življenjskem trenutku težje razumljiva. Naš dijak preprosto še nima dovoljšnega obsega izkušenj in let, a je prav gotovo, vsaj na ravni informacije, pomembna popotnica za čas pozneje. Uho in mali možgani so namreč dobri sopotniki spomina in njegova podpora. Branje in poslušanje sta si po izkušnji najbolj sorodna, je pa za generacijo Z osredotočeno poslušanje gotovo eden večjih izzivov in kot kažejo raziskave tudi branje, a je prav literatura v slušnem mediju lahko komplementarna ustaljenim učnim procesom in branju, kot takšna pa dragoceno razširitveno učno in didaktično sredstvo. Sicer pa preostalo krajino slušnih iger do izteka letošnjega marca bogatijo satira, še ena drama, pasijon in pravljica o oblaku, ki išče pot do obzorja.

Ko je hudo po sobah
Ponedeljkova radijska igra na Arsu Dogodek v mestu Gogi je nastala po kultni istoimenski dramski predlogi iz leta 1929 Slavka Gruma, sicer značilno ekspresionističnega dela. Grum se je namreč zgledoval po ruskem gledališkem avantgardističnem režiserju Aleksandru Tairovu in njegovem poskusu uveljavitve tako imenovanega avtonomnega oziroma osvobojenega gledališča. V njem naj bi se odvijalo več prizorov hkrati, vendar ne v logičnem kavzalnem zaporedju, ob čemer naj bi igralci učinkovali samo kot marionete. V teh ozirih se je Grum odrekel tradicionalni dramski zgradbi, s tem pa v slovensko dramatiko uvedel popolnoma novo dramsko tehniko. Razbil je osrednjo zgodbo in jo nadomestil z montažo različnih fragmentov. Tako je za Dogodek v mestu Gogi poglavitna zgodba protagonistke Hane, vse preostale dramske osebe pa so le različne popačene in patološke projekcije njene seksualne travme.

Režiser igre iz leta 2006 je Jože Valentič.

Človek človeku pekel
Francoski eksistencialist Jean-Paul Sartre je dogajanje torkove radijske igre na Prvem nastale po njegovi enodejanki Zaprta vrata, postavil v sodoben »pekel«. Vanj so umeščeni tisti, ki ne priznajo svoje svobode in odgovornosti. Medsebojna soodvisnost v zamejenem prostoru brez oken in naravne svetlobe pa jih prisili v izpovedi in avtorefleksije. Človek je torej »obsojen« na svobodo in kriv za usodo, ki si jo je sam izbral. Tokratno slušno branje Sartrove enodejanke je prvenstveno namenjeno dijakom, torej generaciji Z, ki bo o drami razmišljala v svojih maturitetnih esejih. Predstavitev fabule je zato karseda berljiva in jasna. Hkrati pa je želja, da bi njena zgostitev, sicer nujna za slušni format, omogočila tudi izostritev temeljnih sporočil drame, zlasti njeno etično dimenzijo. V slušni izvedbi drame so zato namenoma ohranjeni tudi deli, ki so za mladega odraslega človeka v njegovem življenjskem trenutku težje razumljivi, ker preprosto še nima dovoljšnega obsega izkušenj in let, a so prav gotovo pomembna popotnica za čas pozneje. Uho in mali možgani so namreč dobri sopotniki spomina in njegova podpora.

Igro iz leta 2023 je zrežiral in za radio priredil Klemen Markovčič, v vlogi osrednjih junakov pa nastopajo Saša Pavlin Stošić, Nina Valič in Matija Vastl.

Satira na novinarsko obsedenost
Sredina kratka radijska igra na Arsu Srečanje z novinarjem je satira na novinarsko obsedenost z lovom na senzacionalne vesti. Téma torej, ki je še kako aktualna tudi toliko desetletij pozneje.

Režiser igre iz leta 1998 je Gregor Tozon, v osrednjih vlogah pa nastopata Brane Grubar in Uroš Smolej.

Izvirni odnos do mitske predloge
Četrtkova radijska igra na Arsu Don Juan in Leporella po predlogi Žarka Petana se z izvirnim odnosom do mitske predloge in občutkom za psihologijo, ki igra v njej dovolj pomembno vlogo, loteva mita o don Juanu, seviljskem zapeljivcu. Petanov don Juan je slep, zapeljuje pa samo njegova služabnica Leporella zaradi zapeljevanja samega; moška figura Leporella je namreč spremenjena v žensko. Zato je ta priča don Juanovemu početju v vlogi arbitra in ga ocenjuje kot samodejno potrjevanje same sebe, kot mahinalno dejanje brez globljega motiva.

Režiser igre iz leta 1988 je Gregor Tozon, v vlogah naslovnih junakih pa nastopata Dare Valič in Jerica Mrzel.

Pasijon za velikonočni čas
V velikonočnem času so na škofjeloških ulicah uprizarjali znameniti pasijon. Tega so sicer uprizarjali na škofjeloških ulicah med letoma 1721 in 1765, besedilo pa je nastalo v samostanu škofjeloških kapucinov. Leta 1987 je izšel v diplomatični transkripciji Jožeta Faganela in s prevodom latinskih in nemških delov Primoža Simonitija v zbirki Kondor.

Leta 1992 je integralno besedilo prvi uprizoril Radio Slovenija. Radijska igra v režiji Aleša Jana pa je posneta v posebnem razpoloženju, zaznamovanem s samosvojim verskim in gledališkim doživljanjem.

Pogovor moškega in ženske na robu bizarnosti
V kratki radijski igri na Prvem Vlažne stene po istoimenski zgodbi Andreja Blatnika ujamemo pogovor moškega in ženske, ki se giba na robu bizarnosti. Pogovarjata se namreč o njenem ljubimcu. Ona zagovarja tezo o nuji imeti ljubimca kot vse druge sodobne ženske, on pa pri tem ostaja v negotovosti. Ton je sicer intimen, a na ravni razprave intenziven, čeprav gre za čustva in strast.

Režiserka igre iz leta 2011 je Irena Glonar, v osrednjih vlogah pa nastopata Maša Derganc in Marko Mandić.

Razkošje nebesnih pojavov za konec marca
Četrti marčevski teden v nedeljo na Prvem sklepa peta in s tem zadnja iz mesečnega Cikla radijskih iger za otroke Borisa A. Novaka. Nenavadna igra Nebesno gledališče iz leta 1978 nas popelje v razkošje nebesnih pojavov, tega pa doživljamo v družbi neugnanega malega Oblačka.

Igro je zrežiral Dušan Mauser, v vlogi Oblaka popotnika pa nastopa Alja Tkačev.

Vse igre so še mesec dni po predvajanju v radijskem etru na voljo na zahtevo na spletnih straneh Prvega, Arsa ali pa na RTV 365. Izjema bo igra Zaprta vrata, ki bo v času priprav dijakov na esej iz materinščine podaljšano dostopna do 10. maja 2024.