Ljubljanske Žale so eno najstarejših podjetij na Slovenskem. Delujejo od leta 1914, znameniti vhodni del s Plečnikovimi mrliškimi vežicami pa je bil zgrajen konec tridesetih. V sedemdesetih se je pojavila potreba po širitvi osrednjega mestnega pokopališča čez Tomačevsko cesto in na javnem razpisu za ureditev novega dela pokopališča je zmagal Marko Mušič. Njegova vizija ureditve novih Žal do danes ni bila v celoti izpeljana, kljub temu pa lahko za Nove Žale rečemo, da so naše edino pravo 'mesto mrtvih'. So edino naše pokopališče, ki je zasnovano popolnoma arhitektonsko kot kompozicija posameznih 'skladišč posmrtnih ostankov', med katerimi vodijo ulice. Slednje so od grobovnih parcel popolnoma ločene, tako da je mogoč sprehod po teh poteh, ne da bi uzrli en sam grob; to omogoča miren počitek pokojnikom, živim pa sprehode in srečevanja. Vtis mesta mrtvih dopolnjuje nizko obzidje, ki obdaja celoten kompleks in katerega 'prebijajo' z monumentalnimi stebrnimi strukturami zaznamovani vhodi.

Mušičev arhaizirani postmodernizem
Ob omembi teh elementov velja nekaj besed nameniti slogu, v katerem je Marko Mušič zasnoval Nove Žale in ki bistveno odstopa od Plečnikovih Žal. Mušič tako kot Plečnik sega v zgodovino, vendar se ne ustavi pri klasiki, ampak ampak seže dlje v arhaično dobo, obenem pa v duhu postmodernizma predstavi arhitektonsko govorico več različnih vplivov. Prevladujoč je vpliv arhaičnosti, saj so za Mušičev slog značilne polne, na prvi pogled nekoliko grobe, kiklopske in egiptizirane oblike. Vhod je tako videti kot tempeljske stražarnice, kjer ugledamo piramide kot starodavni simbol zveze med tuzemstvom in onostranstvom. To simboliko nadgrajujejo narobe obrnjene in na stebre poveznjene piramide, ki kot korita za zelenje postanejo nov vir življenja na k nebu, v brezkončnost in v večnost vzpenjajočih se stebrih. Nace Šumi o Mušičevih Žalah govori kot o „polnovredni arhitekturi, postavljeni dobesedno 'za večnost'“. Te oblike vzbujajo vtis posvečenosti prostora in so obenem stražarji, ki ločujejo svet živih od sveta mrtvih. To je tudi bistvena razlika od druge, krajinske oblike pokopališča, ki izhaja iz koncepcije večnega kroženja življenja in s tem povezane potrebe po sobivanju živih in pokojnih v naravi.

Intimnost in individualnost grobnega polja
Oblikovanje v kamnu je arhitekt dopolnil z oblikovanjem v betonu, ki ga je obdelal z vtiskovanjem – kaligrafskim šrafiranjem - in lepljenjem vedno novih oblik. Mušič je namreč za celotno ornamentiko poskrbel sam in čeprav zaradi omejevanja proračuna vseh idej ni bilo mogoče izpeljati, se okrasje nikjer ne podvaja. Temeljno idejo posmrtnega življenja v jasnem in urejenem mestu podpira tudi osvetlitev. Mušič si je zamislil zanimiva svetila s kamnitimi senčili in natančno določil jakost osvetlitve posameznih predelov pokopališča. Poti so osvetljene le diskretno, vhodi v grobna polja so močneje razsvetljeni, grobna polja kot prostor intimnega srečevanja s pokojniki ostajajo v temi. V zvezi z grobnimi polji je pomembno omeniti, da je Mušič želel, da si sme ob upoštevanju nekaterih temeljnih standardov grobno polje vsak urediti po svoje, s čimer sta kljub temeljni enotnosti pokopališča spoštovani intimnost in individualnost.

Kompozicija Novih Žal
Kot je za postmoderno značilna slogovna kakofonija, je za družbo, ki je postmoderno proizvedla, značilna kakofonija življenjskih slogov. To v Novih Žalah podčrtujejo odseki, namenjeni različnim načinom pokopov. Vrhunec tega predstavlja dvignjena terasa, namenjena raztrosu pepela, ki je obenem tudi zanimiv poudarek profila pokopališča in njegov prehod v naravno krajino. Vpetost pokopališča v okolico in v širše urbano tkivo je Mušič skrbno načrtoval. Osna usmerjenost tako meri na osrednjo ljubljansko veduto, Ljubljanski grad, kar pa danes zaradi poznejše pozidave s (pre)visokimi gabariti, ki zastirajo pogled na grajski grič, ni več opazno. Naslednji kompozicijski poudarek je cvetni amfiteater, ki je predviden kot prostor zbiranja in oblikovni poudarek glavnega mestnega vhoda z zahodne strani.

Skozi celotno pokopališče teče velika aleja, do grobnih polj pa vodijo ozelenjene in poglobljene dostopne poti. Poglobljenost poti in njihova obdanost s parapetnimi zidovi nista le v vlogi zagotavljanja intimnosti grobnih polj, ampak stopnjujeta tudi doživljajski moment obiska pokopališča. Sprehajalec lahko namreč uzre le strešine pokritih paviljonov, ki lahko služijo kot vhodne stražarnice, spominski prostor, hranišče žar in podobno. Kaj se skriva pod streho, je skrivnost. In ta arhitektura pravzaprav je skrivnostna. Tako kot Mušič v svojih stebrih izstopi iz klasične govorice, ko steber stanjša in mu odvzame klasični kapitelj, tako tudi njegovi paviljoni odstopajo od klasičnih konstrukcij, saj so njihovi podporni stebri iztrgani iz vogalov in na prvi pogled zelo arbitrarno postavljeni.

Ljubljanske Žale – sestav dveh pokopališč z zgodovinsko globino
Misel na vpenjanje pokopališča v širši sistem mesta, njegova arhitektonika, ki sicer svobodno prireja arhaične oblikovne prvine, in nenazadnje tudi poudarjanje tišine, skrivnostnosti, pomena tistega, kar je nevidno in kar lahko le slutimo, govorijo o tem, da tako Mušičeve kot Plečnikove Žale zgodovinsko globino; da utrjujejo zgodovinski spomin in vzpostavljajo vez s starodavnimi kulturami, iz katerih smo izšli. Vse to bo še bolj očitno, ko bo Mušičev načrt v celoti izpeljan. To naj bi se zgodilo kmalu, saj naj bi bila širitev pokopališča, ki bo pomenila zaokroženje Mušičevega načrta, končana do konca leta 2009.

Polona Balantič
polona.balantic@rtvslo.si