Emotikone - obrazke, ki izražajo občutke, poudarjajo ali ironizirajo naše sporočilo - kakršne poznamo danes na pametnih telefonih, je razvil Japonec Šigetaka Kurita konec devetdesetih let minulega stoletja.

Kako je videti Dürerjev emotikon
Gre za smejoč obrazek velikega nosu, rahlo blaznega pogleda in neukročenih skuštranih las. Dürer je z njim oplemenitil svoje pismo, ki ga je leta 1506 iz Benetk poslal prijatelju mestnemu svetniku Willibaldu Pirckheimerju.

Münchenska publicistka Felicia Englmann piše v svoji novi knjigi Bedeutende Briefe - Die außergewöhnlichsten deutschen Schriftstücke (slov. Pomembna pisma - najnenavadnejši nemški dokumenti), da se je Pirckheimerju motiv zagotovo zdel zabaven. Vendar se še vedno raziskuje, koga - če sploh koga dejanskega - naj bi Dürer upodobil, poroča DPA.

Tri popolnoma različne možnosti
Morda gre za upodobitev domnevne Pirckheimerjeve ljubimke, ki ji med drugim umetnik pošilja pozdrave v pismu. Predpostavlja se, da morda ni bila prav lepa, vendar je imela druge odlike. Po mnenju raziskovalcev je druga možnost, da gre za upodobitev enega izmed nürnberških mestnih svetnikov, kot tretjo možnost pa navajajo, da bi lahko šlo za nakracano upodobitev kipca boginje Atene, ki naj bi ga Dürer v tistem času poslal v Nürnberg.

Albrecht Dürer in Willibald Pirckheimer sta se poznala iz rodnega mesta Nürnberg in sta se sijajno razumela. Umetnik je redno pisal svojemu prijatelju in mecenu, do danes pa se je ohranilo deset od teh pisem. Nobeno izmed njih ni napisano v popolnoma uradnem slogu, temveč so začinjena z reki, aluzijami, manjšimi risbami - in mnogimi šalami, ki so bile med prijateljema tako rekoč interne.