Pisatelj, ki živi na avstrijskem Koroškem, je že z romanom Zmote dijaka Tjaža (1972) postal eno najvidnejših imen sodobne slovenske proze. S tem delom in še s prevodi številnih drugih, ki so sledila (npr. Odstranitev moje vasi, Jalov pelin, Srčne pege, Stesnitev), je prodrl tudi v širši svet, Lipuševo najnovejše delo Boštjanov let, ki nosi letnico 2003, kaže nov vzpon in strnitev njegovih pripovednih moči, je v obrazložitvi zapisal upravni odbor Prešernovega sklada.

Glavna značilnost: sodobna zamejska resničnost
Glavna značilnost Lipuševe proze je prikazovanje sodobne zamejske koroške resničnosti skozi trdo osebno življenjsko izkušnjo in izrazito nekonvencionalno. Gre za pisatelja, ki je nepopustljivo zvest svojemu prvinskemu etosu, ki je etos človekove pravice do prostosti in pokončnosti. In to v travmatiziranem manjšinskem svetu, ki prav te človeške lastnosti preverja, duši in lomi močneje, kot se to dogaja drugod.

Lipuš gleda stvari naravnost in brez rodoljubnega popuščanja ali lepotnega prenarejanja, hkrati pa skozi neko posebno živost, ki zmore videti tako tragiko kot komiko pa tudi grotesko koroške danosti.

Posebnost: Lipušev slog
Zanimiva posebnost je Lipušev slog, ki pomeni opazno obogatitev slovenskega jezika. Globoko je zasajen v koroško narečje, hkrati pa osebno stiliziran po meri sodobne, moderne literature. Vsebuje dražljivo napetost med narečno arhaiko, ki jo vzdiguje v književni jezik, sodobno izražanje pa potaplja nazaj v starodavni ljudski govor.

V času globalizacije, ki se dogaja na vseh območjih našega življenja in mišljenja in nam zožuje izražanje v »neotelegrafski jezik« sodobne komunikacije, kot temu pravi Umberto Eco, je Lipušu uspelo nekaj pomembnega. Uspelo mu je oživiti zanimiv in bogat del slovenske jezikovne arhaike, ga umestiti med tokove današnjega branja in ga dati v čútenje in védenje naši civilizaciji, ki opazno izgublja nekatere prvinske, najbolj ozemljêne plasti izražanja. Pri tem je dobro vedeti, da gre v Lipuševem primeru za jezik, ki se zelo od blizu bojuje s svojo smrtjo in tudi zato zna biti nenavadno tvoren in zelo močan, je še zapisano v obrazložitvi.

Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo
Stojimo pred svetlim trenutkom, ko se bo slovenska beseda slišala po Evropi, saj se je z ustvarjalnostjo že davno vključila enakovredno med druge evropske narode. Uveljavitev našega jezika na evropski ravni bo spodbujala tudi druge ogrožene jezike, ki bi lahko postali naši zavezniki. Protislovno k temu je jezikovno stanje na Koroškem: medtem ko Slovenija skrbi za to, da se bo naša beseda razlegala v širokem evropskem prostoru, pa jo na Koroškem sami utišujemo in zmanjšujemo, s politično nezrelostjo in nepoučljivostjo skrbimo za to, da se vedno manj razlega med nami, je v slavnostnem govoru povedal Florjan Lipuš.

Slovenska beseda nima več zanosa
Slovenska beseda pri nas nima več veljave, nima več čara, nima več zanosa. Kaj čuda, da se je tudi vsa resnična ustvarjalna kultura dogajala in se dogaja posamično, po nepodprtih pobudah, se dogaja zunaj tistih narodnih struktur, v katerih bi se morala dogajati.

Politika koroških Slovencev, ki je politika njihovih predstavnikov, ni prav nič prešerno praznična, je prazna, je zaslepljena in cinična, sramotno neodgovorna in žaljiva. Ljudstvo je prepuščeno samemu sebi, zdrava pamet pa pravi, da je izhod le v enakopravnem pluralizmu na znotraj - in složnosti, enotnosti na zunaj.

Napisi naredijo jezik viden
Marsikaterim v političnih prednjih vrstah je dovolj, če se beseda ohrani na ravni narečja, saj resno mslijo, da se bo jezik ohranil, če kmetje v slovenščini poganjajo svojo živino v hleve. Avstrijsko ustavno sodišče je odločilo, da je treba postaviti več dvojezičnih krajevnih napisov, koroške deželne in komunalne oblasti prezirajo ta odlok. Krajevni napisi napravijo jezik vidnega, opaznega, otipljivega, izpričujejo navzočnost dveh narodov, zato so dvvojezične table zadeva jezika.

Slovenski tednik, naše novo prisilno glasilo, nezaželeno nesrečno dete, ni zadeva obveščanja in novic, temveč je vprašanje jezika.

Odlikovanje tudi za jezik na Koroškem
Slovenska država ima takšno narodno manjšino, kakršno si je zaslužila, in narodna manjšina ima tako svojo državo, kakršno si zasluži. V ničemer drugem nismo bili, razen v jeziku, v ničemer drugem ne bomo, razen v njem.

Na Slovenijo nismo samo emocionalno navezani v vseh odtenkih javnega in osebnega življenja, Slovenijo želimo tudi opaziti, tudi občutiti, tudi zaznavati, se spoznati v njej, kakor naj bi se ona spoznala v nas. Ta največja slovenska odlika povzdiguje tudi našo besedo na avstrijskem Koroškem in je tako vidno znamenje, tako rekoč obveza in napoved za to, da se bo Slovenija odslej očetovsko pobrigala za svoje Slovence v zamejstvu.