Odziv Stéphana Martina, predsednika etnografskega Musée du quai Branly - Jacques Chirac, je presenetljivo pozitiven. Znano je namreč, da se praviloma kustosi in na splošno muzejsko osebje v Franciji ter ne nazadnje po vsej Evropi goreče oklepajo načela neodtujljivosti javnih zbirk. Dotični muzej, ki ga je leta 2006 ustanovil nekdanji francoski predsednik Jacques Chirac, v svojih zbirkah hrani predmete avtohtonih ljudstev iz Afrike, Azije, Oceanije ter Severne in Južne Amerike.

Vrnitev v času Macronovega mandata
Emmanuel Macron je v govoru, ki ga je imel konec novembra, ko so ga gostili na univerzi v Ouagadougouju v Burkina Fasu, vneto zagovarjal namero, da bo Francija v petih letih (torej v času mandata njegovega predsedovanja) "izpolnila pogoje za začasno ali stalno vrnitev afriške kulturne dediščine v Afriko". Dodal je še: "Nesprejemljivo je, da se velik del te dediščine nahaja v Franciji ali evropskih zasebnih zbirkah in muzejih."

Prevelika vznesenost predsednika?
V govoru je poudaril, da so v preteklosti "v mnogo državah afriški kustosi včasih tudi sami organizirali trgovino s kulturnimi dobrinami in to blago so včasih evropski kustosi in zbiralci reševali iz rok preprodajalcev". Ob tem je pozval k "novi skupni viziji" in končanju "starih konfliktov". Uresničitev takšnih prizadevanj "bo potrebovala sklenitev znanstvenih in muzealskih partnerstev," je še dejal Macron.

Vendar po navedbah uradnih virov francoska ministrica za kulturo Françoise Nyssen ni bila obveščena o namerah predsednika in doslej ni komentirala njegovih izjav. Dotično ministrstvo je znano po svoji sovražni naravnanosti do kakršnih koli sprememb v zvezi z restitucijo, torej vračanjem predmetov na tla njihovega izvora. V letu 2010 je francoski parlament izglasoval ustanovitev znanstvene komisije za preučevanje predlogov za vračanje dobrin v njihovo domovino, vendar ministrstvo takrat ni ukrepalo.

"Kulturna dediščina je izginila s celine"
Muzej Quai Branly se ponaša z zbirko več kot 70.000 predmetov iz podsaharske Afrike, od tega jih je okoli 1.000 na ogled v njegovih galerijah na levem bregu Sene. "Obstaja dejanska težava, ki je specifična za Afriko," je dejal direktor muzeja Stéphan Martin. "Kulturna dediščina je izginila s celine. Na razstavah afriške umetnosti, ki smo jih organizirali od odprtja muzeja leta 2006, afriški muzeji niso posodili enega samega dela. Nekaj moramo storiti, da popravimo to." Dodal pa je še, da se je treba vračanja del v Afriko lotiti "v okviru kulturnih projektov".

Direktor etnografskega muzej je pripravljen nemudoma sprožiti postopek vračanja. "Pomislite na Muzej afriških civilizacij v Dakarju, ki so ga zgradili Kitajci in je že tri leta prazen. Zakaj ne bi razmišljali o vzpostavitvi partnerstva? Morda ne bo enostavno, vendar bi bilo vredno poskusiti," je sklenil Martin.

Kako pa je v Nemčiji?
V Nemčiji je zgodba nekoliko drugačna, najočitnejše neupravičeno prisvajanje kulturnih dobrin se je tam dogajalo v času nacionalsocializma, vendar ni problematično zgolj to obdobje. Tako so v tem tednu na hamburški univerzi uvedli novo profesuro na nemških tleh, in sicer je Gesa Jeuthe postala docentka za "umetnostnozgodovinsko raziskovanje provenience v preteklosti in sedanjosti".

Na slovesnosti ob podelitvi naziva je nemška pooblaščenka za kulturo in medije Monika Grütters dejala, da sicer ni mogoče izbrisati vsega gorja, ki ga je povzročil nacionalsocializem, zato si toliko bolj vračanje umetnin, zaplenjenih v tem sistemu, zasluži vse možne napore. Grüttersova je pozdravila vpeljavo profesure za to področje, tudi ker narašča povpraševanje po kvalificiranih raziskovalcih in bo še dolgo ostalo tako veliko.

Ni težavno zgolj obdobje Hitlerjevega vladanja
Ob tem je opomnila, da "seveda raziskave izvora ne smejo biti omejene zgolj na leta med 1933 in 1945, nadalje moramo raziskati tudi kolonialno obdobje. Še posebej v zvezi z zahtevami avtohtonih ljudstev smo še vedno na samem začetku znanstvene in politične razprave. To velja tudi za izgubo kulturnih dobrin v nekdanji sovjetski okupacijski coni in nekdanji Nemški demokratični republiki."

Uvedbo profesure financira hamburška fundacija Liebelt, pri pripravah pa je sodeloval še Nemški center za izgubljene kulturne dobrine (DZK), ki je tudi sicer pomemben akter v okviru raziskav v akademski sferi.

Razvpiti primer Gurlitt
V preteklih letih je bila Nemčija najočitneje soočena z obsegom plenjenja umetnin med nacionalsocializmom v primeru takratnega trgovca z umetninami Hildebranda Gurlitta (1895–1956), ko je nemško tožilstvo leta 2012 v münchenskem stanovanju njegovega sina Corneliusa odkrilo okoli 1.300 del modernih klasikov. Med njimi so bile stvaritve mojstrov, kot so Pablo Picasso, Henri Matisse, Franz Marc, Paul Klee in Max Beckmann.

Pozneje so v Gurlittovem drugem stanovanju v Salzburgu v Avstriji odkrili še 200 umetnin. Njihova skupna vrednost naj bi presegala milijardo evrov. Prav primer Gurlitt je tako v javnosti kot na ravni institucij odprl mnogo vprašanj, poleg zakonskih seveda še moralna. Nekatere od najdenih umetnin so restavrirali, nekatere pa so od lani postavljene tudi na ogled javnosti.