Tako Arguably, zbirka Hitchensovih esejev, ki so v knjižni obliki izšli septembra, kot tudi njegova velika literarna uspešnica iz leta 2007, God is Not Great in avtobiografija Hitch-22, so v teh dneh na lestvici 100 najbolje prodajanih knjig v spletni knjigarni Amazon. (Knjigo Bog ni velik je v slovenščini, v prevodu Dušana Rebolja, izdala založba Ph RED). Podoben uspeh si lahko verjetno obeta tudi založba Twelve Books, ki je v petek za naslednje leto napovedala izdajo Hitchensove avtobiografije o boju z boleznijo, ki jo je pisal vse do smrti in jo pomenljivo naslovil Mortality (Smrtnost).
Pisali smo že, da je 62-letni novinar, pisatelj in literarni kritik v četrtek naposled izgubil leto in pol trajajočo bitko z rakom na požiralniku. Pokloni "pogumnemu borcu proti vsem tiranom, vključno z Bogom," kot ga je opisal še en ugleden ateist, Richard Dawkins, so se v dnevih po njegovi smrti usuli z vseh strani. Prva sožalja so bila iz literarnih krogov, kjer je imel Hitchens ogromno prijateljev. "Do samega konca, ko je bil že povsem šibak in ga je rak začenjal premagovati, je vztrajal pri tem, da je imel pisalno mizo, stran od postelje in stran od intenzivne nege," je za BBC povedal Ian McEwan, ki so se mu v izrazih sožalja pridružili Salman Rushdie, Julian Barnes, James Fenton in Martin Amis. "Jaz in njegov sin sva ga morala podpirati, da se je spravil v stol in tam je bil, mož, ki je imel pred seboj le še nekaj dni življenja, pa je natipkal po tri tisoč besed na kolumno."

Odklon od nietzchejanske misli
Revija Vanity Fair, pri kateri je bil Hitchens kolumnist, je v januarski številki (in na spletu) objavila njegov poslednji esej, v katerem popisuje, kako je, preden so pred letom in pol pri njem odkrili raka, "objestno" pripovedoval svojim bralcem, da hoče biti, ko bo nekoč soočen s svojim koncem, popolnoma priseben in buden, da bo lahko smrt "opravil" v aktivnem, in ne v pasivnem smislu. "In še vedno skušam negovati ta plamenček radovednosti in upora: željo, da mi ne bi bilo prihranjeno nič, kar spada k trajanju življenja. A resna bolezen te prisili, da na novo razmisliš o znanih principih in na videz zanesljivih izrekih. In za enega ugotavljam, da ga ne izrekam več s tako gorečnostjo kot nekoč: bolj ali manj sem nehal izjavljati, da me to, kar me ne ubije, okrepi."

Ničesar onkraj tega sveta ni; in to je dovolj
Kar seveda ne pomeni, da si je poskušal pred smrtjo zatiskati oči. "Smrt je gotova, in nadomesti tako sirenski glas paradiža kot grozo pekla", je Hitchens leta 2007 zapisal v knjigi The Portable Atheist. "Življenje na tem svetu, z vso njegovo skrivnostnostjo in lepoto in bolečino, je torej treba živeti veliko bolj intenzivno: opotekamo se in se pobiramo, žalostni smo, samozavestni, negotovi, prevevajo nas osamljenost in sreča in ljubezen. Ničesar več ni; toda tudi želim si ne ničesar več."
Ali, kot je še bolj nazorno še letos povedal na okrogli mizi v Los Angelesu: "Nekoč bo doletelo vsakogar od nas. Na neki točki te potrepljajo po rami in obveščen si, da je zabave konec - ne, še malce huje: zabava se nadaljuje, samo ti moraš oditi."
Aktivno upiranje veri in verovanju
V svojih besedilih, ki so bila brez izjeme duhovita, ostra in skoraj vedno kontroverzna, je zagovarjal racionalni ateizem, in pri tem ni dopuščal silnega prostora za drugačna stališča: "Poskušam se odpovedovati vsem utvaram in zablodam, in mislim, da mi to morda daje pravico, da jih odrekam tudi drugim, vsaj dokler oni svojih pravljic ne ohranjajo zase," je zapisal v avtobiografiji Hitch-22.
Vsakršno organizirano religijo je zavračal kot "nasilno, iracionalno, nestrpno, povezano z rasizmom, plemensko ureditvijo in fanatizmom, zavezano nevednosti in sovražno do neobremenjenega spraševanja, prezirljivo do žensk in prisilno za otroke." "Organizirane religije bi morale imeti kar veliko na vesti." (Bog ni velik).
Da ne bo pomote, nič manj odklonilnega mnenja ni imel o neinstitucionaliziranem verovanju: "Vera je predaja razuma, predaja edine lastnosti, v kateri se ločimo od preostalih sesalcev. Naša potreba, da bi verovali, da bi se odpovedali svoji skepsi in razumu, naše hrepenenje, da bi vse to odvrgli ter vse svoje zaupanje položili v nekoga ali nekaj, to se mi zdi najbolj zlovešče."

Mož, ki se ni bal premisliti
Hitchens se je od sveta poslovil v istem tednu, ko se je z umikom vojakov tudi uradno končala vojna v Iraku, katere goreč zagovornik je bil. Z ameriško politično levico se je s precej pompa razšel po terorističnih napadih 11. septembra, ko je "prisegel ohranjati hladen bes", dokler ne bo neusmiljeno obračunano s "fašizmom z muslimanskim obrazom".
Nihče ni bil nedotakljiv
Ne glede na to, ali se je človek s Hitchensovimi stališči strinjal ali ne, pa je bilo težko ne občudovati njegovo pripravljenost, upreti se splošnemu konsenzu in najbolj razširjenemu mnenju. Tarče njegovega gneva so bile tudi tako "nedotakljive" osebe z obeh strani političnega spektra, kot so (bili) Bill Clinton ("patološki lažnivec"), Sarah Palin, Gore Vidal, princesa Diana ("puhloglavka" in "lovača"), Henry Kissinger ("vojni zločinec") in celo mati Tereza: "Mati Tereza ni bila prijateljica revnih. Bila je prijateljica revščine. Trdila je, da je trpljenje Božji dar. Celo življenje se je upirala edinemu znanemu zdravilu za revščino, to je ozaveščanju žensk in njihovi emancipaciji od živinske različice obveznega razmnoževanja," je zapisal leta 2003.
Za konec še nekaj sočnih citatov Christopherja Hitchensa:

"Biblija lahko, in v resnici tudi utemeljuje pravico do trgovine z ljudmi, etnično čiščenje, suženjstvo, kupovanje nevest in masaker brez razločevanja, toda nič od tega ni zavezujoče, saj so jo sestavili surovi, necivilizirani človeški sesalci."
God is Not Great (2007)
"Štiri najbolj precenjene stvari v življenju so šampanjec, jastog, analni seks in pikniki."
New Yorker (2006)
"V vsakem prepiru ali razpravi se napreduje samo s pomočjo konfrontacije. To je dialektično dejstvo. Ljudje slaboumno govorijo: "Oh, manj pregrevanja in več razsvetljenja, prosim!". Samo en vir svetlobe obstaja. In to je vročina."
TimesTalk (2008)
"Michael Moore je trapast in sumljiv človek, ki ne prepozna poguma, ko ga vidi, ker ga tudi v sebi ne zna najti. Zanj je aplavz lahkovernih množic vse ... če bi bilo po njegovem, bi bil Slobodan Milošević še vedno veljak v izstradani, podjarmljeni Srbiji. Bosna in Kosovo bi bila "prečiščena" in priključena. Če bi poslušali Michaela Moora, bi bil Afganistan še vedno pod talibansko oblastjo in Kuvajt bi ostal del Iraka - Irak sam pa bi bil osebna lastnina psihopatske kriminalne dinastije, ki bi na skrivaj barantala s Severno Korejo za orožja množičnega uničenja. Človek bi mislil, da bo tovrstno zavedanje v retrospektivi povzročilo malce skromnosti. Nasprotno, izkorišča se ga za napihovanje enega od največjih kilavih balonov naše bedne, povprečne, z zvezdami obsedene kulture."
Unfairenheit 9/11 (v: Slate, 2004)