Je pa življenje v francoski prestolnici zelo drago, čeprav so povsod tudi trgovine in restavracije s hitro prehrano. Posebno je treba biti previden pri hotelih, saj so lahko tudi tisti z visoko ceno slabi in zanemarjeni.
Četrtek, 9. maj
Ko sem po spletu gledal, kje bi se tokrat nastanil, sem naletel na hotel Frochot v istoimenski ulici. Uradno ima tri zvezdice, za Pariz ni predrag in v njem sem pred mnogo, res mnogo(!) leti že stanoval, ko sem bil službeno v Parizu. Našla mi ga je draga gospa Darinka s Kompasa, v časih, ko televizija ni imela dovolj deviz, pa je hotelske stroške lahko plačala potovalni agenciji v dinarjih.
Hotel Frochot stoji pod Montmartrom, čisto zraven zloglasnega trga Pigalle in bulvarja Clichy, ki sta obdana s sumljivimi bari, s seksšopi in tudi sloviti Moulin Rouge je v neposredni bližini. Sčasoma so številni tovrstni lokali propadli, ker ni prevelikega zanimanja (zamenjale so jih trgovine s cenenimi spominki), a nekaj jih je še, da ohranijo podobo 'pregrešnega' Pariza. Mene niso prav nič motili. Hotel je spodoben, ima prijazno osebje ter je namenjen predvsem posameznim turistom in manjšim skupinam. Lahko pa bi ga sčasoma obnovili - sobe in kopalnice so sicer čiste, a oprema je obrabljena.

Z letališča Charles de Gaulle se z vlakom pripeljem do Gare du Norda (Severne postaje), potem pa s taksijem do hotela. Sprejme me prijazna mladenka, ki pravi, da ji je ime Sophie, in mi da ključ (kartico) od sobe št. 64 v šestem nadstropju. Ko odprem vrata, vidim, da gre za precej borno čumnato z majhno posteljo in z izrabljenim pohištvom, poleg tega pa sef ne deluje. Zato grem dol in sam direktor hotela pride, da bi ga usposobil, pa ne gre. Zato s Sophie skleneta, da se preselim v drugo sobo, k sreči v večjo, z večjo posteljo, čisto, a tudi v njej je oprema videti precej borno. No, tu sem, kaj hočem. In tudi sef deluje. Bil sem že v številnih boljših hotelih s tremi zvezdicami, ki so imeli v sobah hladilnike ali minibar, pa priprave za kuhanje čaja in kave. A sem v Parizu, kjer je vse mogoče.
Ko opravim s prtljago, grem na rutinski sprehod po bulvarju Clichy. Ker je večer, je ljudi kar veliko. Predvsem turistov v skupinah, nekaj obveznih revežev, zijal in postopačev, predstavnic najstarejše obrti pa ne preveč. Spomnim se, da sem nekoč za našo televizijo od družbe France 3 kupil TV-film z naslovom Lundi (Ponedeljek), ki se dogaja prav tu. Simpatični moški srednjih let se na ponedeljkovo jutro prebudi na Pigallu – brez denarja - in ne ve, kdo in od kod je. Pri iskanju identitete mu pomaga dobrosrčna barska punca iz sosednjega lokala. Na koncu se vse uredi, a vmes je cela vrsta duhovitih dialogov in situacij. In seveda odlični Bernard Le Coq v glavni vlogi.

Petek, 10. maj
Drugo jutro se po povprečnem hotelskem zajtrku (brez jajc, salame in svežega sadja) odpravim na "romanje" na Montmartre. Tudi tokrat grem peš – po ulici Lepic, ki je na začetku zelo slikovita, s svojimi prodajalnami s sadjem, zelenjavo, s siri in salamarijo. Zaustavim se pred hotelom Lepic, kjer sem nekoč tudi že bival. Nekaj takega kot tale moj Frochot: na zunaj lepa stavba, sobice pa so majhne, z umazanim podom, malce zanemarjene, potrebne obnovitve. A grem naprej in se vzpenjam proti cilju. Pridem do restavracije Moulin de la galettte, kjer smo nekoč z Martine in z njenim Philibertom za spodobno ceno (seveda še v frankih) kar dobro jedli. Zdaj so cene v evrih tako visoke, da se mi zvrti v glavi.

Montmartre se šele prebuja, čeprav je ura že krepko čez deset. Trgovinice s spominki se odpirajo, Place du Tertre se polni z umetniki in odjemalci. Obožujem sončnice in mak in ena slika z maki mi je zelo všeč, a umetnica zahteva zanjo preveč za moje zmožnosti.

Počasi napredujem do bazilike in seveda tudi – disciplinirano v vrsti – vstopim. Presenetljivo, da še ne pobirajo vstopnine. Ta cerkev me ni nikoli navduševala, všeč pa so mi vitraži.
Kupim razglednice, ki so malo cenejše kot spodaj, in grem pogledat še na drugo stran griča. V Maison rose (Rožnati hiši) popijem drago kavo in pojem jabolko, nato občudujem Muzej Montmartre s prelepimi vrtovi in vinogradom; tu so nekoč živeli in ustvarjali veliki umetniki: Renoir, Dufy, Poulbot, Utrillo in številni drugi. Nasproti je majhen kabaret, kjer si lahko zvečer - ob pijači - za spodobno ceno privoščiš poslušanje francoskih šansonov v originalnih izvedbah pariških pevcev … Spustim se po stopnicah do ulice Lamarc in zavijem tudi v ulico Francoeur, kjer sem si nekoč na številki šest – v značilni, elegantni hiši, ki zbuja skomine – ogledoval nadaljevanke družbe Pathé in jih nato večino odkupil za predvajanje pri nas. Vrsta odličnih dramatiziranih romanov.

Potem pa je že čas za kosilo. Ko se spuščam z Montmartra, opazim v stranski ulici restavracijo, ki nudi meni za manj kot deset evrov. Res me zanima, kaj dobiš sredi turističnega Pariza za tako "mali" denar. Gre seveda za afriški lokal, saj je glavna atrakcija v njem kuskus. A mene tokrat zanima meni. Izberem čebulno juho (okusna, a nič posebnega), goveji zrezek v omaki iz zelenega popra s sveže pečenim krompirjem in stročjim fižolom; vse skupaj zelo dobro in obilno, za sladico pa izberem sir in dobim lep košček camemberta … Skupaj s četrtinko rdečega vina, vodo z ledom in napitnino plačam štirinajst evrov. Tako se obrača denar, fant moj, si rečem in grem v hotel na zasluženi počitek.
Zvečer imam v Operi Bastille skoraj štiriurno predstavo – Ponchiellijevo Giocondo, redko izvajano v Franciji in prvič v Parizu! Ponchielli je ustvarjal v senci Verdija in bil učitelj Pucciniju in Mascagniju, a kot skladatelj ni imel sreče, saj je večina njegovih oper pozabljenih. Začel je dovolj triumfalno, z Zaročencema (po Manzonijevi literarni predlogi), a je opero štirikrat predelal. Ohranila se je le Gioconda, ki jo uprizarjajo največ v Italiji in je dober zgled "italijanske velike opere". Predstava v režiji uglednega Piera Luigija Pizzija (tudi scenograf in kostumograf) in pod glasbenim vodstvom Daniela Orena mi je kar všeč, je dobra, ne pa odlična. Benetke sedemnajstega stoletja so pri Pizziju le nakazane; največja značilnost so gondole. Občudujem odlične pevce, od imenitne Litovke Violete Urmane v naslovni vlogi, razpoloženega Argentinca Carlosa Alvareza kot Enza Grimalda in izvrstne Španke Marie José Montiel - slepe matere Ciece do brhke Italijanke Luciane D'Intino v vlogi Laure ter glasovno in igralsko izdelanih Claudia Sgure (zlobni Barnaba) in hitro vzpenjajočega se Bolgara Orlina Atanassova v podobi avtoritativnega, nevarnega Alvisa.
Z Giocondinim priokusom zaspim enkrat po polnoči.

Sobota, 11. maj
Drugi dan je namenjen slovenskim impresionistom v Parizu – pomembni razstavi v Mali palači (Petit Palais), ki je zelo dobra promocija Slovencev in Slovenije v časih, ko smo – zaradi porazne finančne in gospodarske situacije – na zelo slabem glasu. Na lepo urejeno in pripravljeno razstavo sem seveda ponosen in tisto sobotno dopoldne si jo je ogledovalo še veliko ljubiteljev umetnosti. Pričakoval pa sem malo več reklame. Nikjer v Parizu nisem opazil plakatov in posterjev; katalog je sicer na voljo in stane petindvajset evrov, a nikjer ni brezplačnih brošuric, ki izidejo ob vsaki razstavi in si jih lahko vzameš s sabo za droben spomin. O izboru naj sodijo drugi; meni se zdi v redu, le malo preveč je morda Smrekarja, ki je v svojih karikaturah zelo lokalen. Le kdo – razen Slovencev – ga lahko še razume?!
Razstavi sledi dolgi sprehod po louvrskem parku do vhoda v znameniti muzej. Vedno vstopim, a ga sploh ne obiščem v celoti ali vsaj delno. Imam nekaj "svojih" favoritov. Obvezno grem pomežiknit Moni Lizi in obiščem dela slikarja De la Toura, ki me vedno čara z originalno osvetlitvijo svojih objektov – s svečami.
Po Operni aveniji je prijeten sprehod; zavijem tudi na »velike bulvarje« in pri ulici Marivaux grem do Opere Comique. Sezone v njej so vse revnejše. Letos so imeli na začetku maja na sporedu Poulencov Človeški glas (pred mnogo leti odlična predstava v Ljubljanski operi z eno samo izvajalko – pri nas je bila to imenitna sopranistka Nada Vidmar) in Wolf-Ferrarijevo Suzanino skrivnost. Po ulici Svetega Marca zavijem v istoimensko pasažo z raznovrstnimi restavracijami. Lahko bi se ustavil, a nocoj sem se odločil za palačinkarnico v ulici Lepic, ki nudi za dobro ceno meni s slanimi, s sladkimi palačinkami in s četrtinko jabolčnika. Podvizam se, grem tja in sploh nisem razočaran.
Po dobrem kosilu je v hotelu obvezen počitek, zvečer pa prijetno srečanje s kolegico in prijateljico Marie-Catherine, Korzičanko, ki trenutno še izbira in kupuje – nadvse uspešno! - filmske in serijske programe za Arte, a gre kmalu v pokoj. Prava profesionalka, ki mi je bila vedno – čeprav nekoliko mlajša – za zgled pridnosti in profesionalnosti. Izmenjava mnenj in novic. Zanima jo vse o meni: moj predčasni odhod s televizije, moja potovanja, moja knjiga, moji članki za angleško revijo Opera in še marsikaj.
Srečanje in klepetanje se – ob dobri hrani in ob izbrani francoski kapljici – zavleče pozno v noč …

Nedelja, 12. maj
Danes je na vrsti Montparnasse, kjer sem stanoval dolga leta, bodisi v hotelih bodisi pri prijateljici Martine, ki je imela – skupaj z možem Jean-Jacquesom – udobno in veliko stanovanje na bulvarju Pasteur.
Iz metroja izstopim na majhni postaji Falguière, tik za Montparnasse-Bienvenue. Sprehodim se po idilični ulici. V nedeljo dopoldne je zelo malo ljudi, največ starejše gospe in gospodje s psički. Dobro napredujem in pridem do znane železniške postaje in še slavnejšega stolpa (Tour Montparnasse), ki je postal eden izmed simbolov Pariza, čeprav mnogim ni všeč. Zavijem v ulico Gaité, ki je še precej "mrtva", in pridem do bulvarja Edgar Quinet, kjer je ta dan sejem umetniških predmetov: slike, kipi, knjige, dekorativni izdelki; veliko potrebne in nepotrebne robe, prijazni, a nevsiljivi prodajalci. Vsi si vse ogledujejo kot jaz, a kdo kaj kupi?! Sprehodim se tudi po simpatičnih komercialnih ulicah Odessa, Montparnasse in Delambre. Ugotovim, da ni več moje restavracije, kjer naj bi kósil. No, nič hudega, zavijem kar v slovito "La Coupole" na bulvarju Montparnasse, kjer so se ustavljali številni veliki umetniki. Še vedno solidni kakovost in postrežba, a tudi cene so visoke. Moj končni cilj je muzej Luxembourg, kjer si ogledam razstavo Chagallovih del. To je tisti slikar, ki je tako mojstrsko poslikal strop Velike opere. Njegove slikarije odražajo izkušnje umetnika, ki je dolgo živel in zaznamoval skoraj celotno dvajseto stoletje; v delih se zrcalijo vojna in mir, sreča in nesreča, pa tudi številna potovanja in spomini na različna zanimiva srečanja.
Popoldne se vrnem v hotel in si privoščim dober počitek, kajti večer bo dolg; povabljen sem na večerjo k Martine in k Jean-Jacquesu, ki že skoraj dvajset let živita v prijetni oazi med ulicami, napolnjenimi s sicer prijaznimi Afričani, ki se imenuje Cité des fleurs (Mesto cvetja). Odpravim se peš in porabim okrog dvajset minut. Stanovanje je prijetno urejeno, značilno za malo ekstravagantno Martine. Pred nekaj meseci je praznovala osemdeset let, a se še vedno dobro drži.
Zbrana je simpatična družba značilnih parižanov; vse poznam od prej, a nekaterih že dolga leta nisem videl: Sylvie, Henri, Alain, Madeleine in njen mož iz sosednje hiše …Manjka Joëlle, ki varuje vnuke nekje v Bretaniji. Veliko sproščujočega smeha in prijetni pogovori (na nivoju!) o kulturi, o potovanjih … Vedeti hočejo, kje vse sem bil v zadnjih mesecih. Martine in Jean-Jacques potujeta ta teden v Los Angeles in na Tahiti, kjer živijo njegovi sorodniki. Zanima jih trenutno stanje v Sloveniji, ki je bila pred leti vzor med novimi evropskimi državami. Sicer pa povedo dosti bridkih na račun svoje in premierja Hollanda. Ob dobri in obilni hrani ter pijači čas hitro mineva in kar naenkrat je polnoč. Takrat se dvignemo in poslovimo. Henri me z avtomobilom zapelje do hotela.

Ponedeljek, 13. maj
Po Parizu se rad sprehajam. Razdalje niso tako velike kot v Londonu, a vendar večje kot v Ljubljani. Na vsakem koraku naletim na zanimivosti in na presenečenja.
Danes je najprej na vrsti skromno nakupovanje. V trgovini z živili je obvezna "stara" francoska gorčica, pa tarama, namaz iz iker, steklenica dobrega roséja (biti mora seveda "appellation controlée") in kakšna dobra pašteta. Pa seveda siri in spominki za prijateljice. Cene sproti preverjam, saj se kar precej razlikujejo.
To obveznost kar hitro opravim in ostane mi čas še za nekaj muzejev in seveda za Marais, kjer je tudi najstarejši in najlepši pariški trg, Place des Vosges. Tam zmeraj popijem kavo in si ogledujem čudovito arhitekturo. Za dobro uro se ustavim v Picassovem muzeju in že tečem v Quartier latin (Latinsko četrt), kjer obvezno obiščem katedralo Notre-Dame, se sprehajam ob Seni in si ogledujem antikvariate na prostem. Koliko knjig in koliko bogastva! Niti niso drage, a nikjer v stanovanju ni več prostora zanje.
In čas je za pozno kosilo. Danes naredim tako kot takrat, ko sem bil še mlajši. Iz tedanje Jugoslavije sem prišel z bolj plitvim žepom, zdaj pa sem upokojenec, ki mu bodo najbrž prav kmalu začeli odtegovati 'krizni davek'. Kam si prišla, ljuba Slovenija?! Torej sem skromen in v eni izmed "grških" restavracij vzamem 'sandwich grec' (grški sendvič), ki je pravzaprav turški kebab, a ni v lepinji, ampak v štručki. Prav simpatično, skromno, a precej obilno kosilo (skupaj s solato in s krompirčkom). Zraven gre kokakola ali pivo; izberem drugo, saj je tokrat moj zadnji pariški dan.
Potem zavijem do Sorbonne in se poklonim francoski znanosti. Sprehodim se do gledališča Odéon, kjer je pred številnimi leti gostovala Ljubljanska drama s Cankarjevimi Hlapci. Obvezen je še obisk nekaj knjigarn in trgovin s ploščami, potem pa grem na metro in v hotel. Res sem utrujen in nimam nobenih 'pregrešnih' misli.
Po počitku grem na tokratno zadnjo pariško večerjo. V prijazni afriški restavraciji mi postrežejo odlični kuskus z jagenjčkom, s piščancem in s klobaso. Zraven je seveda obvezna četrtinka rdečega vina.
Jasno, tudi tokrat sem veliko zamudil. V Parizu ni mogoče videti in obiskati vseh znamenitosti in vseh novosti. A je bilo kar dovolj za nekaj dni. Opazil sem, da francoščino še vedno kar dobro obvladam in tekoče govorim. Povsod so me spraševali, kje sem jo študiral. 'V Ljubljani, seveda,' je bil moj odgovor in nisem prepričan, da prav vsi vedo, kje je to lepo mesto …

Vladimir Frantar