Nekatera izmed njegovih del gotovo že poznate, med drugim je avtor plakatov za koncerte v organizaciji agencije Buba Booking & Promotion, zasnoval je naslovnico plošče Our World Died Yesterday zasedbe Nikki Louder, si zamislil motive za plakate in majice te skupine, na podoben način sodeloval z zasedbo Werefox, ilustriral oglasni časopis Simply Clever avtomobilskega proizvajalca Škoda, ustvaril plakate za festival Ana Monro ...

Kako je prišlo do tega, da se je vaše delo pojavilo v New York Timesu, ste ustvarjali z določenim prispevkom v mislih ali so vašo ilustracijo izbrali pozneje?

Do sodelovanja je prišlo tako, da sem stopil v stik z enim izmed art direktorjev na New York Timesu, poslal sem mu svoj portfolio in napisal, da bi rad sodeloval z njimi. Na moje presenečenje mi je odgovoril čez nekaj dni. Portfolio mu je bil všeč in rekel je, da mi bo sporočil, ko bo dobil zgodbo, za katero bo menil, da bi jo lahko ilustriral. Nekaj dni pozneje sem prejel še eno elektronsko sporočilo s ponudbo za ilustracijo na temo lova na jelene.

V letu 2011, ki se je ravnokar končalo, se je na naslovnici plošče (Our World Died Yesterday zasedbe Nikki Louder) prvič znašlo vaše delo. Kako je prišlo do kreativne naveze s to skupino?

Z Nikki Louder sem sodeloval že prej, ko so me vprašali, ali bi sodeloval pri ilustraciji za njihovo majico. Po tem smo ostali v prijateljskih stikih, in ko so bili pred izdajo nove plošče, je naneslo, da sem jim naredil tudi ovitek.

Sicer redno sodelujete z agencijo Buba Booking & Promotion pri izdelavi plakatov ...

Kreativni proces pri Bubi je super, zato tudi že tako dolgo sodelujemo. Pri delu imam svobodne roke, edini pogoj je, da se plakat nekako navezuje na slog glasbene skupine.

Kako poteka ustvarjalni proces pri tovrstnem delu? Se držite glasbene usmeritve napovedanih skupin ali navdih dobite kako drugače? Ste dobili tudi kakšne odzive skupin, kako so ocenili vaše plakate?

Navdih je glasba sama, seveda pa pogosto tudi besedila skupine. Bendi so že večkrat pohvalili plakate, žal pa to še nikoli ni pripeljalo do kakšnega nadaljnjega sodelovanja s tujim bendom, sem pa zato sodeloval s kar nekaj domačimi izvajalci.

Zdaj ko so se vam uresničile sanje glede objave v NYT-ju, kaj je naslednji izziv? Kaj si želite doseči v letu 2012, na primer?

Ostajam realen, objava v NYT-ju je gotovo dobra popotnica za nadaljnje delo, tudi v prihodnosti si želim še več takšnih sodelovanj. Zanimivo bi bilo tudi opremiti naslovnico kakšne knjige, do zdaj žal še nisem imel te priložnosti. Rad tudi izdelujem fanzine z lastnimi ilustracijami, ki jih večinoma izdajam v samozaložbi ali s skupino prijateljev, tako da imam tudi na tem področju kar precej želja in načrtov.

Kakšna glasba vas spremlja sicer? Si ogledate večino koncertov, za katere izdelate plakate?
Imam to srečo, da mi je všeč večina bendov, ki jih v Slovenijo pripelje agencija Buba, tako da obiščem skoraj vse Bubine koncerte. Tudi sicer rad spremljam koncertno ponudbo Metelkove mesta i drugih podobnih avtonomnih con po Sloveniji.

Zdi se, da pogosto ustvarjate živalske motive, pa tudi temačnejše podobe. Kaj bi izpostavili kot stalnico v vašem ustvarjanju?
Narava ima zagotovo veliko mesto v ustvarjanem procesu, pa tudi temačne kreature. Pogosto me navdušijo tudi stavbe in človeške figure nepravilnih proporcev.

Kam bi se preselili, če bi Slovenija oziroma Ljubljana postali premajhni za vas? Razmišljate kaj v tej smeri?
Zanimive so mi skandinavske države, sploh Norveška in Švedska, s stališča mojega poklicnega delovanja pa sta zagotovo mikavna London in New York, kjer se največ dogaja na umetniškem področju.