Francoski umetnik performansa Pierre Pinoncelli je duh prvotnega, igrivo destruktivističnega dadaizma skušal oživiti v današnjem času. In kako bi lahko idejo dadaizma upodobil nazorneje kakor prav s pomočjo dadaistične umetnine? 77-letni Pinoncelli je na piko vzel razstavo Dada, ki je do včeraj gostovala v pariškem muzeju Pompidou.

Prejšnji teden je Pinoncelli tako v muzej pretihotapil majhno kladivo in se z njim lotil slavne Fontane - Marcel Duchamp je leta 1917 pod tem naslovom v muzej pripeljal čisto navaden pisoar in s to potezo obenem na stežaj odprl vrata konceptualni umetnosti.

Žrtev jo je odnesla bolje kot storilec
Fontana je napad preživela z nekaj okrušenega emajla, Pinoncellija pa je prijela policija. 24. januarja se bo moral zagovarjati pred sodiščem, sodnik bo pri določanju kazni verjetno upošteval tudi to, da ima obtoženec s podobnimi "umetniškimi izbruhi" že kar nekaj izkušenj: leta 1993 je na razstavi v Nîmesu prav ta pisoar uporabil v njegov prvotni namen, nato pa ga je, podobno kot tokrat, poskušal pokončati s kladivom. Takrat je bil kaznovan z mesecem zaporne kazni in s 37 tisoč dolarji.

Rešitelj ali uničevalec umetnosti?
V obeh primerih je storilec svoje dejanje označil za "poklon Marcelu Duchampu in drugim dadaistom", obenem pa je izjavil, da hoče Fontano "osvoboditi inflacije pomena in ji vrniti njeno prvotno namembnost – pisoarja."

Prevrednotenje (umetniških) vrednot
Predstavniki muzeja Pompidou še niso ocenili, koliko jih bo stalo popravilo Fontane, ki bi že februarja morala potovati na razstavo v New Yorku. Danes tako cenjena umetnina – vredna je tri milijone evrov - je bila ob svojem nastanku obravnavana precej bolj mačehovsko: ko jo je avtor leta 1917 prvič predstavil v newyorškem Društvu neodvisnih umetnikov (pisoar je postavil na glavo in se nanj podpisal "R. Mutt"), je umetniška srenja njegovo zamisel označila za neizvirno. Tisti primerek se je kasneje izgubil; pisoar, ki danes stoji v muzeju Pompidou, pa je ena izmed osmih podpisanih kopij, ki jih je leta 1964 ustvaril umetnik.

Pol stoletja norih idej
V Nici nastanjeni Pierre Pinoncelli se že od začetka šestdesetih ukvarja s "les happenings de rue", kakor pravi svojim performansom na prostem. Upornega leta 1969 je z vodno pištolo z rdečo barvo temeljito poškropil pisatelja Andréja Malrauxa, ki je bil takrat francoski kulturni minister. Šest let kasneje je s plastično pištolo "oropal banko v Nici in tako protestiral proti odločitvi tega mesta, da se pobrati z južnoafriškim Cape Townom, kjer je takrat še vedno vladal apartheid. Prav tako leta 1975 je, oblečen le v množico rumenih davidovih zvezd, paradiral pred niškim sodiščem in dejanje poimenoval poklon izgnanim Judom.

V vsej tej množici po šokantnosti izstopa predvsem Pinoncellijev podvig iz leta 2002. Na festivalu preformansa v kolumbijskem mestu Cali si je – kot protest proti ugrabitvi poslanke Ingrid Betancourt – odsekal pol mezinca leve roke. S krvjo je nato na bel zid napisal kratico FARC, oznako za levičarsko gverilsko skupino, ki je Betancourtovo ugrabila. "Hotel sem biti del kolumbijskega nasilja", je svoje dejanje razložil Francoz, ki ugrabiteljev očitno ni dovolj ganil: političarka je še vedno pogrešana.

Ko umetnost razburka strasti
Francoski incident spet odpira (zadnje čase vedno aktualno) vprašanje: je dragocene umetnine v muzejih, ki jih vsako leto obišče na milijone obiskovalcev, sploh mogoče dobro zaščititi? Mnoge slike lastniki "spravijo" za debelo pleksisteklo. Mona Liso (ki je bila leta 1911 ukradena, leta 1956 pa je nekdo vanjo vrgel kamen) danes pred morebitnimi slabimi nameni varujejo štirje centimetri stekla.

Umetniška gesta ali izgred?
Obenem se lahko spet vprašamo tudi, kaj je merilo umetniškosti. Vprašanje, ki ga je – pod krinko igrivosti – nadvse resno zastavilo dadaistično gibanje, je zaradi vedno novih provokativnih umetniških izrazov še vedno aktualno.

Leta 1999 sta na primer dva kitajska umetnika, Juan Caj in Jian Jun Ši Lanjun, v britanskem muzeju Tate skakala po "Moji postelji" - razstavnem eksponatu Tracey Emin (to so bili nepospravljena postelja, prazne steklenice, uporabljeni kondomi in umazano spodnje perilo). Naslednje leto sta se ista moža "olajšala" tudi v primerku Duchampove Fontane, ki jo hrani galerija Tate, in se pri tem sklicevala na Duchampovo misel, da umetnost definira umetnik.

Velika umetnost vedno korak pred časom?
Britanski umetnik Michael Landy je leta 2001 v prazni londonski veleblagovnici uprizoril Zlom (Break Down): uničil je vso svojo lastnino, vključno s svojimi in tujimi umetninami, ki jih je imel v lasti.

Dva še zloglasnejša Britanca, brata Chapman, sta bila vandalizma obtožena dve leti kasneje: 80 grafik španskega slikarja Francisca de Goye z naslovom Grozote vojne sta "popravila" tako, da sta vsem osebam glave prelepila z obrazi psov in klovnov.

Seveda pa je vandalizem lahko tudi nenameren
Leta 2001 so čistilke muzeja Mayfair po nesreči uničile eksponat Damiena Hirsta. Napol popite skodelice kave, umazane pepelnike, pločevinke piva in podobno so preprosto pometale v smeti. In to ni edini tak primer: tri leta kasneje se je enaka nesreča pripetila v muzeju Tate, kjer je bila napačno razumljena kompozicija Gustava Metzgerja, vreča smeti z naslovom Recreation of First Public Demonstration of Auto-Destructive Art.

Ana Jurc