Med zgodbami o legendarnih življenjskih usodah tokrat izpostavljamo Rudolfa Maistra in Slavo Kurilova, pozornost pa namenjamo tudi razmišljanju o ljubezni – oziroma eni od njenih vrst – Naklonjenosti; o njej je pisal C. S. Lewis, krščanski mislec in avtor slavnih Zgodb iz Narnije.

Ob večerih je kljub bolečinam v nogah stal ravno kot general in ponavljal Ko majski ave zapoje v guštanjske dobrave ...

Pisatelj in dramatik Tone Partljič je v zbirki kratke proze General oživil deset drobcev iz življenja Rudolfa Maistra. Zgodbica O, jaz ne spim ne govori o njegovem legendarnem prevzemu oblasti v Mariboru ali o bojih za severno mejo, pač pa je postavljena v leto 1923, ko je bil predčasno prisilno upokojen.

Vijak se obrača nad mojo glavo, razločno čutim njegov ritem v tem pošastnem trušču.

Stanislav Vasiljevič "Slava" Kurilov (1936–1998) je bil sovjetski oceanograf, duhovni iskalec in popotnik. Odkar se je zavedal, je hrepenel po morju, čeprav je odraščal daleč od njega. V Leningradu je študiral oceanografijo, hkrati pa se je poglobljeno ukvarjal z jogo. Sovjetski režim ga je utesnjeval in odločil se je, da bo pobegnil. Trinajstega decembra 1974 je skočil z velike turistične ladje v bližini Filipinov in po dveh dneh in treh nočeh dosegel obalo filipinskega otoka Siargao. Ko se je razvedelo, da je preživel, so ga v domovini v odsotnosti obsodili na deset let zapora "zaradi izdaje domovine". Tudi njegovo nadaljnje življenje je bilo polno osupljivih pustolovščin in ves čas povezano z morjem. S Filipinov je odpotoval v Kanado in pozneje v Izrael. Po njegovi smrti je žena zbrala in uredila njegove zapiske ter jih izdala v knjigi, ki jo prevaja Lijana Dejak.

Duh pa božji se ne bliža v grmečem viharju, bliža se v rahlem dihanju pohlevnega vetra.

Pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in gimnazijski profesor Josip Stritar (1836–1923) je že zgodaj zaslovel kot svobodomislec; med drugim zato, ker je branil Pesmi Frana Levstika, zaradi svojega uvoda k drugi izdaji Prešenovih Poezij, polemike z Antonom Mahničem, pa tudi zaradi svoje poezije in ne nazadnje zaradi romana Zorin. Njegovi meščanski sodobniki so težko sprejeli romaneskno podobo tragičnega življenja in sveta; podobo, ki se je zelo razlikovala od njihovega meščanskega optimizma in prizadevanja za boljši položaj slovenstva. Pisatelj, ki je živel predvsem na Dunaju, je bil sicer deležen mnogih časti, med drugim je bil častni član Slovenske matice in prav tako častni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU), vendar se je kljub priznanjem čutil odrinjenega. Ob 100. obletnici Stritarjeve smrti se bomo književnika spomnili z odlomkom iz njegovega romana Zorin. Naslovni junak piše pismo prijatelju, pripovedovalcu o svojih pariških vtisih in še čem.

Sam sem, tišina se trese v pajkovi mreži

Mineva 80 let, odkar je v Grahovem pri Cerknici v domobranski postojanki umrl pesnik France Balantič. Njegova usoda v slovenski književnosti je precej nenavadna. Umetniško vrednost so mu priznali šele po smrti, po vojni pa je moral v pozabo, ker je umrl na napačnem političnem bregu. Danes velja za enega osrednjih slovenskih pesnikov prve polovice 20. stoletja in literarna zgodovina ga po umetniški prodornosti postavlja ob bok Alojzu Gradniku in Srečku Kosovelu. Zanimivo pri Francetu Balantiču je tudi to, da je med petmesečno internacijo v Gonarsu leta 1942 zasnoval sonetni venec sonetnih vencev. Od načrta se je ohranila samo skica, ki pa nazorno odseva Balantičevo pesniško obzorje.

Vikar pravi, da je gospa Živčec zdaj našla svoj mir. Upajmo, da res. Zagotovo je zdaj našla svoj mir njena družina.

Angleški pisatelj C. S. Lewis se je rodil leta 1898 in umrl leta 1963. Sodi med najbolj priljubljene pisatelje 20. stoletja, napisal je več kot 30 knjig, med njimi so najširše bralsko občinstvo dosegla dela fantastične literature, slavne Zgodbe iz Narnije. Bil pa je tudi pomemben in vpliven krščanski mislec. V knjigi Štiri ljubezni, v slovenščino jo je leta 2016 prevedla Mateja Jančar, je C. S. Lewis pisal o štirih temeljnih oblikah ljubezni: naklonjenosti, prijateljstvu, erosu in agape. Objavljamo odlomek iz poglavja Naklonjenost.

Sorodna novica Umrl je pesnik, kritik in dolgoletni radijec France Vurnik

In memoriam France Vurnik

Umrl je France Vurnik; bil je pesnik, pripovednik, dramatik, prevajalec in kritik – in dolgoletni sodelavec našega radia.

Rodil se je pred malo manj kot devetdesetimi leti v Radovljici, študiral je slovenski in ruski jezik s književnostjo. Leta 1961 se je za krajši čas zaposlil na Radiu Ljubljana, nato v kulturni redakciji Dnevnika, bil je ravnatelj Slovanske knjižnice in vodja enega od oddelkov v NUK-u; leta 1979 se je vrnil v kulturno redakcijo Radia Ljubljana, od leta 1991 do upokojitve pa je bil direktor Radia Slovenija.

Francetu Vurniku je bila med vsemi vrstami besednega ustvarjanja najbližja poezija. Pisati jo je začel že kot dijak, pozneje je objavljal v revijah in izdal nekaj pesniških zbirk. Literarni večer odpira pogled v poezijo, ki jo je pisal France Vurnik. Leta 1993 ga je pripravil France Pibernik. Pesmi je interpretiral dramski igralec Boris Juh, režiral je Jože Valentič.