Po Tachelesu, nekdanji judovski blagovnici, ki je v zadnjih dveh desetletjih postala zatočišče umetnikov, se danes med tistimi, ki tam ustvarjajo, sprehajajo tudi (malce prestrašeni) ameriški turisti v srednjih letih, ki kupujejo izdelke "skvoterjev" in obsedeno pritiskajo na sprožilce svojih fotoaparatov. A ikonični hiši, ki je postala simbol kreativnosti, potem ko je leta 1989 padel Berlinski zid, zdaj grozi zaprtje.

Ena najprepoznavnejših berlinskih stavb namreč stoji na zelo dragem koščku zemlje, natančneje na naslovu Oranienburgerstrasse 54-56a v trendovski soseski Mitte, njena zaželena lokacija pa jo je postavila v središče zapletene in dolgotrajne bitke za lastništvo, v katero so vpleteni investitorji, banke, berlinske zvezne oblasti in, nikakor ne nazadnje, umetniki.

Parcela bi morala skupaj s 16 sosednjimi na dražbo v začetku aprila, a hamburška banka HSH Nordbank, v katere lasti je bil do takrat Tacheles, je dražbo odpovedala v zadnjem hipu. Razlogi niso še popolnoma pojasnjeni, a za Tacheles naj bi dobili anonimno ponudbo v višini več kot milijona evrov od neke pravne pisarne.

Polovica najemnikov prostorov, ki jih predstavlja Skupina Tacheles in je v stavbi upravljala kavarno, pivnico, delavnico za oblikovanje železa in kino, je pospravila svoje stvari in odšla še isti dan. Druga skupina najemnikov, ki je v sovražnem odnosu s Skupino Tacheles in vodi 30 umetniških ateljejev ter gledališče, pa je ostala tam in želi še naprej nadaljevati svoje kulturne dejavnosti na sporni lokaciji.

Prostor za "iskren pogovor" in ustvarjanje
Kulturna zgodba Tachelesa se je začela leta 1990, kmalu po padcu Berlinskega zidu. Skupina umetnikov iz Vzhodnega Berlina je želela ustvariti kraj, kjer bi lahko imeli priložnost za "tacheles" - beseda v jidišu pomeni "iskren pogovor" - in svobodno ustvarjanje. Želeli so uživati svobodo brez omejitev, ki so jih težile v času komunističnega obdobja, ko jim je vladal vzhodnonemški režim. V zgodovinskem središču Berlina so odkrili ruševine stare judovske blagovnice, ki jo je vzhodnonemška vlada prepustila usodi brez oziranja na judovsko, literarno in politično tradicijo območja.

Deli stavbe so razpadali, saj niso bili nikoli obnovljeni po številnih poškodbah med 2. svetovno vojno, a veličastna vhod in stopnišče v ospredju stavbe sta bila v večji meri ohranjena. Umetniki so zasedli prazno in delno porušeno stavbo in si tam ustvarili prostor pod soncem sredi ruševin Vzhodnega Berlina.

Govorice o tem edinstvenem zatočišču za "alternativce", ki je nas, slovenske obiskovalce, spomnila na ljubljansko Metelkovo, so se v 90. letih hitro širile, predvsem na mednarodnem prizorišču. Kot pravi eden vodilnih v Tachelesu Martin Reiter, so v tamkajšnjih ateljejih ustvarjali številni Japonci, Belorusi, Rusi in Italijani. Z leti so ruševine preobrazili v edinstveno in barvito umetniško prizorišče, ki je postala glasnik berlinske ustvarjalnosti.

Berlinske zvezne oblasti so Tacheles kmalu uvrstile pod okrilje programa kulturne zaščite. Bar, gledališče, kino, kavarna in travnik za "rejve" ali krese so zrasli okrog "skvota" umetnikov in subkulturo preobrazili v magnet za turiste - vsako leto jih v Tacheles pride okrog 400.000.

Najpomembnejša lastnost - avtentičnost
Tachelesova največja prednost je njegova avtentičnost, saj so ga sem ter tja popravljali, a nikoli prenovili. Kot pravi Reiter, je prav avtentičnost tista, ki jo danes najbolj potrebujemo, saj, kamor koli gremo, vsi nosijo enake kavbojke, pijejo enako kavo in hodijo v enake trgovine. Tacheles pa je drugačen in ne sodi v ta kalup.

Leta 1998 pa je prišel začetek konca. Celotno parcelo, na kateri leži Tacheles, so prodali, postala je namreč privlačna za investitorje. A Tachelesova ustvarjalna sila je zdržala naprej in umetniki so dobili desetletni sporazum o najemu z zelo ugodnimi pogoji. Leta 2008 naj bi Tacheles zaprli in tam zgradili razkošna stanovanja, načrte pa je investitorjem prekrižala finančna kriza. Prihodnost hiše je negotova vse odtlej.

Okolico Tachelesa je preobrazila gentrifikacija, okoliš je postal trendovski in umetniška hiša se zdi kot nekakšen ostanek iz časa, ki ga več ni. Umetniki upajo, da bodo imele berlinske zvezne oblasti posluh za njihove težave. Med predlogi je tudi ustanovitev javnega sklada, ki naj bi prevzel vodenje hiše, da bi še naprej lahko delovala kot zatočišče umetnikov.

Če se bo spor stopnjeval, niso izključene niti gladovna stavka ali protesti umetnikov, pravijo. Kar koli že se bo zgodilo s Tachelesom, danes je umetniška hiša glasnik razburkanega odnosa med umetnostjo in trgom, pa tudi zgovoren znak o tem, kako se je nemška prestolnica spremenila v dveh desetletjih od padca zloglasnega zidu.