Umetnostni zgodovinarki, likovni publicistki in kritičarki se, kot je povedala na februarskem srečanju Philologos v Slovanski knjižnici, ki je bil posvečen prav ustvarjalnem opusu Zmaga Jeraja, umetnikovo ustvarjanje izrisuje kot nekakšen kalejdoskop. Torej kot razna stekelca, ki se prelivajo eno čez drugo, ta pa niso le barvna stekla, ampak tudi raznomedjska. Zmago Jeraj se je v svojem ustvarjanju, ki ga povezuje pet desetletij, ukvarjal z resnično pestro paleto medijev, od slikarstva in grafike, do fotografije, filma in videa.

Jerajevo izpoved opisuje Zgonikova kot retrogardno in označuje umetnika kot postmodernista pred postmodernizmom. V svojem delu prenaša vse iz vsega, menja vse, prehaja iz abstraktnega v figuraliko in nazaj. Pogovor Pholologosa je tokrat usmerjalo vprašanje 'zakaj slovenska strokovna javnost vsestranskega umetnika, kot je Zmago Jeraj, najraje sprejema le kot slikarja'. V monografiji, ki je izšla lani pri Umetnostni galeriji Maribor (Zmago Jeraj. Slika/Risba/Grafika/Fotografija), je Zgonikova zapisala, da je ta polivalentni ustvarjalec, ki je v različnih obdobjih prav po kameleonsko spreminjal svojo identiteto, odkril največjo privlačnost slikarstva. Jeraj je prepričan, da je v plesu medijev prav slikarstvo najbolj nori ples. "Kot laiku mi je všeč slikarstvo na splošno, kot dejavnemu slikarju pa mi ugajajo le redki slikarski pristopi. Rad bi se uvrstil med slednje," je za MMC pojasnil Jeraj.

Pogled na Jerajev opus ne kaže značilnih faz od realističnih modelov k abstrakciji, ampak se, kot opaža Zgonikova, različni modeli sinhrono ponavljajo. Po začetnem navdušenju nad abstraktnim se je vrnil k figuraliki, kjer mu je njena kompleksnost omogočala vključevanje novih vsebin v sliko.

Jerajevo slikarstvo kaže veliko zanimanja za površino, in sicer že od poznih 60. let, ko se preostalo slikarstvo pri nas s to težavo ni toliko zaposlovalo. Poudarek je na dvodimenzonalnosti, ploskovitosti, linearnosti, sami konstrukciji umetniškega dela, temu pa so sekundarno pripete črta, barva, ploskev.

K filmu in nazaj v sliko
V drugi polovici 60. let se je začel ukvarjati s filmom, a se mu je kmalu tudi odrekel, ker je, kot nam je pojasnil, spoznal in menil, da njegovim avtorskim hotenjem bolj ustreza izrazni potencial mirujoče kot pa gibljive slike. A duh sedme umetnosti in gibljivih slik je mogoče kljub temu odmiku zaslediti v njegovih delih. "Kakor vsako dognano delo v različnih zvrsteh je lahko tudi filmsko delo tako v svoje sestavnosti kakor v celotnem učinkovanju ne samo navdušujoče temveč tudi razčlembeno poučno in seveda - navdihujoče."

Jeraj želi v svojem slikarstvu ustvariti neko razpoloženje, neko atmosferskost, pravi Nadja Zgonik, ki zasledi te težnje tudi v njegovi fotografiji. V 70. letih je Jeraj sodeloval v fotografskem klubu Mariborski krog, ki je prinesel nekaj novega v fotografijo in njen pogled nanjo tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji. "Fotografi so se vedno radi sukali okrog slikarjev, slikarji pa so jim to milostno dovoljevali," se spominja Jeraj ob vprašanju, kakšen je bil v tistem času odnos do fotografije.

V fotografiji je svoje iskanje atmosferskosti uresničeval z uporabo najslabšega fotografskega papirja, s čimer je dobila fotografija največ na svoji izraznosti. Slovensko fotografijo pa je s tem opozarjal, da je bila preveč osredotočena na formalistično perfekcijo. Fotografijo so v Mariborskem krogu obravnavali kot avtonomno umetniško izražanje, enakovredno slikarstvu, pa tudi filmu. Danes pa služi Jeraju fotografski aparat tudi kot nepogrešljiva beležnica.

Kot najpomembnejše Jerajeve dosežke, poleg inovativnosti na področju fotografije, Zgonikova navaja dokončno prekinitev z iluzionistično tradicijo v slovenskem slikarstvu in radikalni zagovor avtonomije likovnih prvin ter vpeljavo modernistične paradigme dvodimenzionalnosti in ploskovitosti, pa tudi uporabo fotografije kot ilustracije v književnih delih.

Brez naslova
Jeraj svojih del pogosto ni poimenoval in jim odrekel celo napis »brez naslova«. O tem so potekale tudi vnete razprave, saj, kot je v monografiji zapisal Jure Mikuž, poimenovanje lastne stvaritve pomembno zaznamuje prihodnje življenje ustvarjene umetnine. "Surova, neobdelana podoba, ki jo ugledam in me prevzame, ni poimenovana. Slikarsko jo predelam in pošljem naprej, saj ne vidim razloga, da bi jo še besedno dopolnjeval," pojasnjuje Jeraj.

Akademski slikar Andrej Brumen Čop je na Philologosovem večeru spregovoril predvsem o novejšem Jerajevem ustvarjanju, ki ga najbolj nagovarja in 'muči'. Ob eni izmed del iz cikla Sosednje hiše je Brumen Čop spregovoril o tolikokrat ponovljenih in že izpetih motivih, kot so rože, cvetoči vrt in grozeče nebo, ki pa jih Zmago Jeraj uspe kvalitetno predstaviti na svojih delih. Za to je potrebna vsa ta »kilometrina«, znanje in izkušnje, je prepričan Brumen Čop.

Nadja Zgonik je zapisala, da ostaja osnova za Jerajevo delo obstoječi resnični svet, ki pa ga zdaj njegova slikarsko živa imaginacija vodi v prikazovanje barvitih in vsebinsko raznolikih fatazmagoričnih podob. Jure Mikuž Jerajeva platna opisuje kot nekakšne barvne spektre in subjektivne opne ter pozno ustvarjanje primerja s poznimi obdobji nekaterih drugih velikih slikarjev. Jeraj sam pa, kot pravi, svoja dela na žalost običajno dojema precej kritično, čeprav se trudi, da bi mu vendarle bila tudi vsaj malo všeč.

Vrednost dela je odvisna od osnovne avtorjeve kapacitete
Andrej Brumen Čop se je, sicer zelo na kratko, dotaknil tudi konfrontacije ali morda celo konflikta med oljnim slikarstvom, ki je dobilo v nekaterih krogih v zadnjih letih predznak 'klasične' umetnosti in predstavniki novih umetniških praks. Kako ta konflikt občuti Zmago Jeraj? "Ljudje smo iskateljsko razpoloženi in iščemo nove in nove možnosti in načine izražanja – tudi z moderno slikovno tehnologijo, a klasična slikarska tehnologija še vedno neumorno galopira naprej. Prijetno se je ubadati tudi z njo. Končna vrednost artefakta, izvedenega v enem ali drugem prijemu pa je odvisna predvsem od osnovne avtorjeve kapacitete."

Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si