Škotsko posplošeno povezujemo z dudami, s kilti, viskijem, ovcami, zmotno tudi s Hadrijanovim zidom, severno obrambno utrdbo rimskega imperija v času cesarja Hadrijana, čeprav zid v resnici v celoti leži v današnji Angliji. Seveda bi lahko izpostavili še druge specifike, a malokdo ve, da je Škotska imela veliko vlogo v razvoju vojaške kartografije.

V zgodovini Škotskega višavja posebno mesto, pogosto povezano s trpkimi 'spomini' oziroma iz roda v rod prenesenimi zgodbami, predstavlja čas tako imenovanega 'čiščenja' (Highland Clearances). Gre za obdobje 1750-1860, ko so v prvi fazi zemljiški gospodje izganjali najemnike z njihovih pašnikov, da bi povečali njihovo donosnost. Ta proces je obenem vključeval 'ograjevanje', razdeljevanje pašnikov v manjše ograjene površine, za najem katerih je bilo potrebno plačati veliko več kot poprej.

V drugi fazi, ki je sovpadla s pospešeno industrializacijo, pa so zemljiški lastniki priganjali člane prenaseljenih skupnosti zakupnikov zemljišč k izselitvi; plačevali karte za vlak do bližnjih mest. Zakupniki, ki so jih izbrali za izselitev, bolj kot ne niso imeli druge možnosti, kot da gredo.

Razvoj kartografije na Škotskem
Vse to bi težko povezali z vojsko in militarizacijo, vendar Škotinja in umetnica Shona Illingworth opozori, da se je prav v tem kontekstu, predvsem z registriranjem ograjevanja, razvijala natančna kartografija, ki je služila tudi vojaškim namenom.

Sedež jedrske oborožitve Združenega kraljestva
Prisotnost vojske na Škotskem ima dolgo zgodovino. Pri tem seveda mislimo predvsem na čas po letu 1707, ko sta se združila škotsko in angleško kraljestvo. Škotska je tudi danes pomemben geopolitičen faktor, k čemur prispevajo energetski viri, geografska lega in pa tudi dejstvo, da je tam sedež jedrske oborožitve Združenega kraljestva. Glede slednjega sicer velja omeniti, da je močno odvisen od ZDA in da program Trident obsega le štiri podmornice razreda Vanguard, ki pa nosijo balistične rakete z jedrskimi konicami. In velja omeniti, da je na Škotskem (površina približno ustreza štirim Slovenijam) po nekaterih podatkih 113 vojaških kompleksov.

Prav tako je na Škotskem nekaj vojaških poligonov, tudi takšnih za testiranje najmočnejših bomb. V bližini enega od njih, rta Wrath in še natančneje zemljišča za testiranje tudi do 1.000 funtov (nekaj več kot 450 kilogramov) težkih bomb Balnakeil, je odraščala Shona Illingworth. Pravi, da je to za vedno zaznamovalo njeno umetniško delo. Z njo smo se pogovarjali ob razstavi njenega projekta Topologije zračnega prostora, ki je do 6. aprila na ogled v Cukrarni.

Instalacija, ki obsega trikanalni video, gradivo, za katerega je bilo posneto na več lokacijah po svetu, raziskuje mnogotere človeške dejavnike na ozračje. Gre predvsem za naraščanje tehnologij nadzora v atmosferi, za vpliv podnebnih sprememb na ozračje in seveda tudi za vpliv uporabe orožja na različnih lokacijah na globalno sliko ozračja.

Verjetno je nekoliko nepričakovano, da se kot umetnica ukvarjate z vprašanji militarizacije ozračja in (potencialno) tudi vesolja. Je to posledica odraščanja ob testnem poligonu za bombe?
Najprej naj povem, da je ta del Škotskega višavja nekako robna pokrajina. Odraščala sem stran od večjih mest, ob morju, v pokrajini z malo drevesi, velikimi odprtimi prostori, gorami, velikim nebom.

Moje odraščanje je zelo zaznamovalo to, da so vsak trenutek lahko priletela letala tornado GR4. Priletela so zelo nizko in le malo od obale odvrgla 1.000 funtov težke bombe. Zame je bila to izkušnja popolne transformacije neba iz na nek način neskončne širjave v zelo opresiven pokrov nad našimi glavami.

Še ena dimenzija tega je bil zvočni učinek. Ta zvok prodre v tvoje telo. Ko so odvrgli bombe, se je vse treslo. Ta nenadna transformacija zračnega prostora je bila temeljna izkušnja, na kateri gradi tudi ta projekt.

Naj omenim tudi to, da gre tu tudi za vprašanje, kaj se zgodi s pokrajino, ki je militarizirana. In kaj pomeni biti civilist v militarizirani pokrajini. In obenem v pokrajini, ki jo uporabljajo kot testno 'proxy' pokrajino in kot pokrajino za testiranje za konflikte, ki se odvijajo drugod (Proxy vojna je konflikt, v katerem se veliki akterji (države ali organizacije) posredno spopadajo prek tretjih strani, namesto da bi se neposredno vojskovali, op. P. B.).

So preleti tornadov vaš glavni spomin na tiste čase ali gre še za kaj drugega?
Zelo pomemben del mojih spominov je tudi grožnja jedrskega uničenja. Moja starša sta bila na nek način del alternativne skupnosti, katere člani so se v te odmaknjene predele priselili, da bi bili odmaknjeni od mest. Bila sta del povojne generacije, ki je čutila, da lahko ustvarijo nov način življenja, da ne podedujejo načina življenja staršev.

Vseeno so se zelo zavedali grožnje jedrskega orožja, tako da sem odraščala s to nenehno nevidno grožnjo, ki lahko iznenada pride izza horizonta.

Morda je zanimivo spoznanje, da kot otrok tudi utelešaš militarizacijo tvoje pokrajine. Kot otrok sem se nenehno igrala vojaške igre, in sicer na zgražanje mojih staršev. Uprizarjali smo vojaške manevre. V nekem smislu je bilo to nenamerno utelešenje tega, kar se je dogajalo okoli nas.

Kot najstnica sem postajala bolj politično zavedna in s prijateljico sva skušali vzpostaviti kampanjo proti bombam. Imela sem željo, da bi zoperstavila tej vseprisotni, vendar nevidni grožnji.

Še ena stvar iz mojega otroštva je moj oče, ki je bil finomehanik v drugi svetovni vojni in je bil eden prvih vojakov, ki so po osvoboditvi vstopili v taborišče Bergen-Belsen. To je imelo nanj močan travmatski učinek. Za celo življenje. Vendar o tem ni govoril. Tako da menim, da sem odraščala z neko prisotnostjo neizrečenih vojnih travm.

Kolikor vem, ste z njim vseeno naredili projekt na to temo. Oziroma ste se ukvarjali s tem, kako so individualni spomini povezani s travmami kolektivnega spomina.
Da, proti koncu njegovega življenja sem naredila projekt Watch Man, kjer je prvič govoril o tem. Projekt je nastajal kar tri leta. Projekt govori o globokem učinku vojskovanja, ki na dolgi rok hromi udeležence.

Sodelovala sem z nevropsihologi in naredili smo veliko dela o avtobiografskem spominu in travmi, pa tudi o pozabljanju; še posebej o pozabljanju in zamišljanju. Moramo vedeti, da spomin ni zgolj namen. To, zakaj se nečesa spominjamo, ni le stvar preteklosti, gre tudi za to, kako si predstavljamo prihodnost. Torej, če se ne moremo spomniti, si ne moremo zamisliti. To dvoje je povezano.

Nekako, vsaj posredno, ste učinek sodelovanja v vojskovanju izkusili tudi sami, in sicer prav v projektu, ki ste ga razvili v 'domačem' Balnakielu.
Pomemben del tega projekta je raziskovanje psihološkega učinka vojne. Moram omeniti, da sem sama bila priča staremu tipu vojskovanja: letala priletijo, odvržejo bombe in odletijo. Obstaja to pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo.

Okoli leta 2008 sem naredila film o vojaških vajah na območju Balnakiel. Snemala sem v nadzornem stolpu. Imela sem privilegij, da sem smela snemati vajo. V tej vaji so sodelovali pehota, mornarica in aviacija; šlo je za napad po kopnem, z morja in iz zraka. NATO zelo ceni ta poligon, ker omogoča vadbo napada iz vseh strani. Zato ga tudi tako pogosto uporabljajo.

Bila sem v stolpu in snemala nekaj, za kar sem vedela, da bo demonstracija moči (show of force). To je vojaška taktika, pri kateri letalski nadzornik usmeri letalo, da prileti izredno nizko nad tlemi. Namen je, da se ustvari občutek navzočnosti vojaške sile in zvočen učinek, ki naj razkropi in prestraši civiliste, da bodo zapustili območje. Nato lahko pride vojska. Ali da se zgolj demonstrira moč, ki jo je mogoče uporabiti.

Nisem pa vedela, da smo bili tarča v vaji mi. Tako sem bila tam s snemalcem in iznenada so trije tornadi zelo nizko preleteli stolp. Fizičen učinek na moje telo je trajal 48 ur: nisem mogla spati, adrenalin je preplavljal moje telo … bilo je grozljivo. Vedela sem, da je to vaja, da me ne bodo bombardirali. Pa vseeno je bil fizičen odziv neverjeten.

Ampak pravite, da ste izkusili le 'star' način vojskovanja.
Da, tedaj je obstajal neke vrste strah v pričakovanju. Letala so priletela in odletela. Sedaj pa namesto da bi letala priletela in odletela in bi imeli priložnost videti grožnjo, droni lebdijo nad skupnostmi ure in ure, dneve in dneve. Obstaja ta nenehen strah, nenehna prisotnost grožnje.

Orožje je postalo omniprezentno…
To ima zelo hromeč vpliv na ljudi. Vpliva na vse dele telesa. Vpliva na sposobnost celic, da se obnavljajo, na presnovni sistem, vpliva na spanje, kognitivne sposobnosti. Tako je zato, ker so ljudje nenehno v stanju strahu pričakovanja.

To pomeni, da so nenehno aktivni vsi stresni hormoni, adrenalin, kortizol … In ko so aktivni, se telo spremeni. Bolj zdravo je, če koncentracija hormonov doseže vrh, ko pa se nevarnost umakne, se stanje normalizira in telo lahko funkcionira.

Če pa ste ujeti v stanje nenehnega strahu, ima to dolgoročne učinke na zdravje. Vpliva pa tudi transgeneracijsko, lahko se prenaša iz generacije v generacijo. Primer: če je ženska noseča in sliši zvok drona in ta sproži strah, preko izločenih hormonov še nerojeni otrok tudi izkusi to.

Se potem strah vpiše v DNA otroka?
Ne, gre za fiziološki odziv. Nisem psihologinja, sem pa s psihologi sodelovala.

Torej, gre za fiziološki odziv. Odziv na grožnjo se hitro vkodira v naš spomin. To je zato, ker je funkcija spomina tudi to, da nas ščiti. Nekaj vsakdanjega hitro pozabimo, takšni dogodki pa se hitro vpišejo v spomin. In se jih hitro prikliče. In otroci so zelo dovzetni za to.

Če razmišljamo o nebu v razmerju do te razstave, naj izpostavim eno od pričevanj na Mednarodnem ljudskem sodišču za zračni prostor. Na zaslišanju, ki je potekalo v Torontu, je mlada ženska, ki je med spopadi v Siriji oziroma med vojno živela v Alepu rekla, da ko nebo ni varno, nisi varen nikjer. To je zelo močna izjava, ker če pomisliš na to, da je nebo militarizirano in da tam nenehno preži nevarnost, ni nobene možnosti, da bi našel varnost, nimaš kam iti.

Ker ste ravno omenili razstavo Topologije zračnega prostora. Kaj denimo ste želeli s to video in zvočno instalacijo izpostaviti?
Snemali smo na različnih krajih po svetu. Denimo v Hirošimi, kjer sogovorniki govorijo o dolgoročni travmi, denimo da niso nikoli več mogli pogledati navzgor v nebo brez spomina na grožnjo. Snemali smo tudi v Perzijskem zalivu, v Bahrajnu, Združenih arabskih emiratih, Avstraliji, na Kitajskem, v Evropi, Kanadi …

V videu vidite svet in problematiko ozračja iz različnih vidikov. Nekdo na primer govori o zrnu peska, ki je del obsežnega peščenega viharja, ki potuje z Bližjega Vzhoda nad Perzijski zaliv. In opisuje, kako je površina tega zrna prekrita z radioaktivno plastjo in nevtrini. Govorijo o pesku, ki prihaja s poškodovanih tal. To je referenca na to, kako so vojne v Iraku in Kuvajtu ali Siriji uničile površje in povzročile te ogromne peščene viharje, ki s seboj prenašajo delce onesnaženega peska.

Ampak če ti mali delci potujejo okoli sveta ali vsaj z enega konca sveta na drugega, se potem zrak glede na sestavo na različnih lokacijah še vedno bistveno razlikuje?
Seveda. Del filma je bil posnet blizu naftnih polj v Bahrajnu, kjer je lokalno zelo zelo visoka onesnaženost. Moja poanta je: Topologije zračnega prostora gledajo na ozračje v zelo velikih merilih in govorijo o interakciji tveganj in groženj, ki danes prihajajo iz zraka in vesolja in imajo lokalne učinke.

Delo govori o tem, da imamo podnebne spremembe, povečan nadzor, militarizacijo, različne načine, na katere poteka vojskovanje zaradi razvoja tehnologije. Imamo tveganje militarizacije vesolja, satelite, od katerih je odvisno delovanje infrastrukture na Zemlji, transportnih sistemov, bolnic, … Vse to je vedno bolj odvisno od satelitov. Ampak satelite seveda uporabljajo tudi za vojaške namene.

Topologije zračnega prostora poskušajo vso to prepletenost tehnologij in načinov uporabe in zlorabe ozračja povezati z izkušnjami ljudi. Vidite podobe premikanja skozi plasti neba in v zunanje vesolje. Slišite tudi ljudi, ki so govorili na zaslišanjih na sodišču za zračni prostor.

Kaj pa je bilo izhodišče tega projekta?
Okoli leta 2012 sem imela rezidenco na Zunanjih Hebridih, ki so še eno močno militarizirano območje z velikim poligonom za testiranje orožja, ki ga zdaj uporabljajo izdelovalci orožja za testiranje dronov. Uporabljajo pa ga tudi za balistične rakete in mnoge druge vrste orožja.
Tam sem bila na rezidenci z naslovom Tipologije zračnega prostora. Zanimalo me je, razumeti odnos med ljudmi, kulturno zgodovino, povezano z nebom, pa razmerje te zgodovine do vojaške uporabe zračnega prostora. In zelo me je zanimala vojaška abstrakcija zračnega prostora v tem kontekstu testiranj.

Kaj pomeni vojaška abstrakcija zračnega prostora?
Poligon upravlja komercialna družba QinetiQ. Ta poligon oglašuje kot dezinficiran zračni prostor z neomejeno višino. To na nek način pomeni neomejen prostor za testiranje sistemov za sledenje in nadzor delovanja orožja. To abstrahira zračni prostor kot nekaj, kar je ločeno od prostora človeškega okolja, torej prostora kulture in zgodovine. Ampak nebo ima za številne kulture izreden pomen in je temeljni del našega bivanja. Ta abstrakcija in instrumentalizacija zračnega prostora je nekaj, s čimer sem se želela soočiti.

V času, ko sem delala tam, so ta poligon močno širili. Imela sem možnost vpogleda v dokumente. Govora je bilo le o zelo omejenem učinku na okolje. Poleg vsega tega je potrebno omeniti tudi ekonomsko odvisnost ljudi, njihovih služb od poligona. Brez vojske bi težko živeli.

Tudi na razstavi je preko posnetkov zasedanj Mednarodnega ljudskega sodišča za človekove pravice izpostavljena vaša vloga njegove soustanoviteljice. Kako in zakaj je do tega projekta, ki med drugim zasleduje cilj sprejetja nove človekove pravice do življenja brez fizične ali psihološke grožnje iz zraka, sploh prišlo? Zakaj je potrebno? Je to predvsem zato, ker obstoječa mednarodnopravna zakonodaja, ki ureja vesolje, izvira iz 60-ih let?
Da, to namreč pomeni, da obstoječi pravni okvir ne upošteva ogromne transformacije v tehnologiji, nadzoru, metodah vojskovanja, podnebnih sprememb, torej ne upošteva ogromnih sprememb, povezanih z zračnim prostorom in vesoljem.

In eno od področij, ki ga je potrebno razviti, je dimenzija človekovih pravic in ta dimenzija je pomembna, ker razpravo usmeri na učinek na ljudi na Zemlji.

Tako smo se okoli leta 2017 odločili, da bomo vzpostavili mednarodno ljudsko sodišče za zračni prostor. Ta ima zasedanja na različnih koncih sveta. Vabi ljudi, da podajajo dokaze in zbira mnenja za in proti predlagani človekovi pravici. Želimo si, da bi živeli brez psihološke ali fizične grožnje od zgoraj.

Prvo zaslišanje smo imeli v pravniški zbornici v Londonu. Zelo pomembno je bilo, da smo pritegnili ljudi z zelo različnim strokovnim znanjem, torej da so govorili strokovnjaki za nadzor, strokovnjaki za odnos med sodobnim suženjstvom in ekologijo, strokovnjaki za satelite, za človekove pravice, za psihološki vpliv, podnebne spremembe, za uporabo vremena kot orožja (weaponization of weather) …

Očitno torej zbirate kar najbolj raznovrstne informacije in pričevanja o dogajanju v in o uporabi zračnega prostora. Pa vendar to sodišče ni subjekt mednarodnega prava. Kako lahko ukrepa?

Do sedaj smo imeli štiri zasedanja, v Londonu, Sydneyu, Torontu in Berlinu. Zelo pomembno je, da na zasedanjih govorijo ljudje z lastnimi izkušnjami napadov z droni, uporabo kemičnega orožja in podobno.

Pomen teh zaslišanj je, da razumemo, kaj je grožnja. To je pomembno tudi v smislu povezave med sodiščem in umetniškim delom. Umetniki iščejo način vizualizacije teme, da lahko javnost pritegnejo v razpravo o tem, kaj se dogaja našemu ozračju, katere so grožnje. Imeli smo tudi okrogle mize z visokimi predstavniki vojske in tudi pravniki, povezanimi z vojaškimi temami.

Vodimo še druge dejavnosti in vse zbrane informacije so vključene v historiat oblikovanja predloga za to novo človekovo pravico, ki ga bomo kmalu predali OZN in Svetu Evrope. Poleg tega imamo sedaj pravne strokovnjake, ki preučujejo, kako bi se predlagana človekova pravica vključila v širši pravni okvir mednarodnega prava. Ugotavljamo, katere so pravne luknje, ki bi jih ta človekova pravica pokrila, torej katera materija še ni zastopana v pravu.

Imate kakšno osnovo, na kateri smete sklepati, da bo vaše prizadevanje uspešno?
Pomembno je pogledati, od kod izvirajo druge človekove pravice, kakšno pot so prepotovale. Torej če pogledamo pravice ljudi s 'hendikepi', pravice staroselcev - te pravice imajo izvor v civilni družbi, v aktivizmu. Eden od pravnikov, s katerimi sodelujemo, je to lepo povzel, da so človekove pravice proces, ki nekaj nevidnega naredi vidno.

Veliko poslanstvo Topologij zračnega prostora in sodišča je, da grožnje naredita vidne. Če naj bo človekova pravica sprejeta, uporabna in relevantna, mora biti odziv na jasno pripoznano grožnjo.

Človekove pravice na nek način predstavljajo uspeh civilne družbe in so prostor za kritiko sveta, v katerem živimo. In umetnost je prav tako prostor, kjer lahko o svetu razmišljamo kritično. Povezava obojega je po mojem mnenju nekaj močnega. Do praktične uveljavitve človekove pravice pa je pogosto dolgo potovanje.
Če ovo pravico želite uveljaviti v OZN, morate dobiti države, ki bodo predlog 'sponzorirale'.
Seveda gre za proces pridobivanja držav, ki bi sponzorirale in predstavljale predlagane človekovo pravico. Tu so tudi v preteklosti v primeru drugih človekovih pravic pogosto pomembno vlogo odigrale majhne države.

Morda nam lahko za konec pojasnite, zakaj je razprava o militarizaciji zračnega prostora in vesolja danes bolj pomembna kot kdaj koli prej. Njegovo osvajanje in tudi nenazadnje poskusi z militarizacijo vesolja so stari več desetletij. Že nemška vodena balistična raketa V2 je dosegla vesolje.
Vojska danes uporablja izraz 'all-domain war' (vseobsegajoča vojna). To je integriran sistem. Če pogledate vojaški imaginarij in vojaške strategije. Vsi govorijo o tem.

Potekajo tudi razprave o tem, kdaj se vojna začne in kdaj konča. Ni več jasno, kaj je casus belli…
Da, imamo drugačen model spopadanja kot prej. Govorimo o nenehnem tekmovanju med državami, o eskalaciji izdatkov za orožje. Vidimo porast avtonomije sistemov orožja. ljudje se sprašujejo, kaj pomeni, če bo stroj odločal, kdo bo živel in kdo umrl. To se dogaja s strašno hitrostjo. Obstaja pospeševanje militarizacije.