Za praznik svetih treh kraljev, 6. januarja, se v jaslice dodajo še figure treh modrih, po stari šegi pa so jaslice po cerkvah in domovih postavljene še do svečnice, 2. februarja, čeprav v cerkvenem letu to ni več božični čas. Za začetnika jaslic velja Frančišek Asiški, ki je v Grecciu uprizoril žive jaslice, mnogo pozneje pa so se razvile jaslice v obliki, kot jih poznamo danes. Različne evropske dežele je zaznamoval specifičen razvoj, še prav posebej pa sta izjemni neapeljska in tirolska tradicija jasličarstva. Prizore s Kristusovim rojstvom najdemo v knjižnem slikarstvu, na srednjeveških freskah in oltarnih podobah, prve jaslice s predstavitvijo božičnega dogodka na način zamrznjenega gledališča z malimi figurami pa so na Slovenskem postavili jezuiti v ljubljanski šentjakobski cerkvi leta 1644.
Pozneje so se razširile najprej po cerkvah in šele nato po domovih, izoblikovala pa se je obsežna tipologija. Mnogi umetniki so izdelovali in še delajo figure, med njimi je bila ena najvidnejših kiparka Liza Hribar.

Od priznane meščanske ustvarjalke do preziranosti
Liza Hribar je bila rojena leta 1913 v Celovcu, njena mati Elza Obereigner je bila nadarjena slikarka, znamenita zlasti po miniaturah. Liza je ob srednji šoli v Ljubljani obiskovala umetnostni tečaj na šoli Probuda, na damski akademiji na Dunaju je študirala v letih 1931–1936, nato se je izpopolnjevala tudi pri Venu Pilonu v Parizu. Živela in delovala je v Ljubljani, ukvarjala se je z ilustracijo (ilustrirala je pesniško zbirko Lili Novy »Majhni ste na tem velikem svetu«, 1973), predvsem pa s kiparstvom v glini (sprva portreti ljubljanskih meščanov, zlasti otrok). Po vojni je ostala brez naročil in izolirana, saj sta bila z možem Zoranom Hribarjem obtožena na Nagodetovem procesu (ona pogojno, mož je bil šest let v zaporu). Umetnica se ni smela predstavljati in tudi javnih naročil ni dobivala, zato se je lotila drobnih umetnoobrtnih izdelkov, ki jih je izdelovala za ljubljansko podjetje Dom. Izdelovala je različno malo plastiko v žgani in patinirani glini, kot so dekorativni in uporabni keramični izdelki (svečniki, namizne in stenske svetilke, držala za knjige, nebesna znamenja) ter sakralna dela, ki jih je posamično tudi ulila v bron (Madone, Kristusi, križevi poti, angeli – putti). Umrla je leta 1996 v Ljubljani, najbolj pa je znana prav po jaslicah.

Liza Hribar in jaslična tradicija
V povojnem času se je umaknila v Kropo, kjer je sodelovala z znamenitim kovačem Jožetom Bertoncljem in na kovaški šoli tudi poučevala. Leta 1947 je za Marijino podružnično cerkev v Kropi izdelala svoje prve monumentalne jaslice, ki obsegajo nad 30 figur in ki jih še danes postavljajo. Vedno je želela izpostaviti posebnosti kraja, zato je upodobila domačine – kroparske kovače. Jaslice so postale njena programska usmeritev, naredila je celo vrsto monumentalnih (med drugim leta 1952 za kapelo bogoslovnega semenišča v Ljubljani) ali pa manjših družinskih (v jaslicah za znano ljubljansko družino Tozon je 'Tozonove fantke' upodobila kot pastirje). Ob jaslicah z množico figur je upodabljala tudi takšne v enem kosu. Po lastnih besedah je jaslice ustvarjala s srcem, vdanostjo in s pobožnostjo, bila je mnenja, da morajo jaslice prinesti toplino v dom in družino, za njih pa je naredila veliko skic.

Odkrivanje umetnic
V zadnjem obdobju se je močno povečalo zanimanje za vlogo ženske v družbi, kulturi in umetnosti: Založba Tuma in SAZU sta izdali izjemno monografija Pozabljena polovica o pomembnih Slovenkah, ki so zaznamovale raznolika področja, zvrstilo se je nekaj predavanj in razstav (Maleševa galerija Kamnik – 7 slovenskih slikark, 2006 in 7 slovenskih kipark, 2008). Družbene razmere in družinske vloge so nekoč usmerjale tudi umetnostni prostor in ustvarjanje. Ženske so imele zelo omejene možnosti za likovni študij, saj do konca prve svetovne vojne niso smele obiskovati uradne akademije (slikanje moških aktov naj bi jih pohujšalo), ampak posebne damske ali zasebne šole. Omejene so bile tudi možnosti za izražanje v raznolikih tehnikah in likovnih žanrih: zanje je bilo primerno slikanje cvetličnih tihožitij in podobnih liričnih tem, ki naj bi se skladale z damsko naravo in njeno vlogo v družbi. Po poroki naj bi opustile umetniško ustvarjanje in se posvetile družini, saj naj bi bila umetnost zanje le prostočasna dejavnost in del višje ženske izobrazbe. Umetnostna dela žensk so se ocenjevala z drugačnimi merili kot tista moških kolegov, za ženske elemente so imeli dekorativnost, sanjavi lirizem, vestnost, natančnost, lepotnost, eleganco in sladkobnost.

Redke ženske v zgodovini umetnosti
V zgodovini zahodnoevropske umetnosti najdemo redka ženska imena (pomembna je zgodnjebaročna italijanska slikarka Artemisia Gentileschi, 1593-1652/3), na Slovenskem so se s slikanjem ukvarjale tudi plemkinje, znamenita je grofica Marija Auersperg Attems, ki je slikala tihožitja. Matevž Langus je imel vrsto nadarjenih učenk, vendar so bile pozabljene. Med velike umetnice, ki se je enakovredno uvrstla ob bok moškim kolegom, pa se je zapisala slikarka Ivana Kobilca. Šele v zadnjih letih spoznavamo medvojno ustvarjanje umetnic Helene Vurnik, Anice Zupanec Sodnik, Mare Kralj, Nore Lavrin, Dane Pajnič, Elde Piščanec, Mire Pregelj, Bare Remec, Karle Bulovec Mrak, sester Šantl in Käthe Kollwitz. Žene naših znamenitih slikarjev realistov oz. impresionistov so bile tudi umetnice in so se na razstavah združile v skupino: Jessie Vesel, Louise van Raders Jama, Roza Klein Sternen. Med vojnama so se umetnice predstavljale na različnih razstavah, večinoma skupaj z moškimi kolegi, znamenita pa je bila razstava »Slovenska žena« leta 1926 na ljubljanskem velesejmu, ki je predstavila raznoliko delovanje žensk na različnih področjih. Prva samostojna razstava slovenskih umetnic skupaj s hrvaškimi je bila leta 1931 v Jakopičevem paviljonu, razstavljale so članice Kluba likovnih umjetnica, ustanovljenega 1927, ki je bil prvo profesionalno žensko umetniško združenje v Kraljevini Jugoslaviji. Za ustvarjanje žensk je bila pomembna ustanovitev keramičnega oddelka na ljubljanski Srednji tehnični šoli v šolskem letu 1925–1926. V tistem času so bile ženske na študiju v kiparskem oddelku nekaj povsem nenavadnega, kiparski opusi medvojnih ustvarjalk so bili zato majhni in nesklenjeni, danes pa na študiju kiparstvu v okviru ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje dekleta prevladujejo!

Med pomembna imena dekorativne keramične tradicije se je ob naštetih slovenskih umetnicah zapisala tudi Liza Hribar. Njen opus še ni celovito ovrednoten, bil pa je predstavljen na nekaj razstavah, zlasti v času po osamosvojitvi. Motiv njenih jaslic je bil upodobljen tudi na božični poštni znamki. Jaslice ostajajo ena redkih priložnosti, da vidimo del njenega kiparskega opusa, v izložbi ljubljanskega urarja Bazelj na Cankarjevem nabrežju pa lahko občudujemo njen cikel nebesnih znamenj, ki so bila svoj čas izjemno popularna in razširjena.

Andrej Doblehar