Roko na srce, okrog poldneva mesto ob Dravi niti ni videti kot prizorišče "največjega kulturnega projekta v zgodovini Slovenije". Sicer sončno, a tiho zgodnje popoldne se od kake "neslavnostne" sobote ne razlikuje niti za las. "Majhne, nevsiljive umetniške intervencije", kot so organizatorji opisali programski sklop Ključi mesta, opazimo šele ob prvem postanku za kavo: poleg letaka, ki v lokalu v središču ponuja "EPK-jevske cene koktajlov do enih zjutraj", se v branje ponuja tudi Namizna poezija, kartončki z verzi slovenskih pesnikov. Podobno prijazno delujejo Živa dvorišča in stare razglednice podob Maribora v izložbah, česa več pa v dnevni svetlobi, ko se virtualno srednjeveško obzidje še staplja z okolico, ni mogoče videti.

EPK? Ne, hvala.
Ampak ker so mesto menda ljudje, smo sklenili o "kulturnem utripu" raje povprašati domačine. A naj pregovorno priljudni Mariborčani še tako potrpežljivo prenašajo rinjenje diktafona v obraz, se linije komunikacije pozaprejo v trenutku, ko izustimo tiste zloglasne tri črke: EPK. Ne, ne bomo šli na proslavo. Mogoče si jo bomo ogledali po televiziji. Ne, ničesar iz programa ne bi izpostavili, je bil rahlo zadržani ton, ki ga začutimo od prebivalcev štajerske prestolnice – vsaj tistih, ki se že ob omembi EPK-ja ne začnejo braniti, češ da o vsem skupaj ne vedo dovolj, da bi se jih kaj spraševalo. Videti je, kot da so velikopotezne napovedi organizatorjev ljudi … prestrašile. (Ali pa jih morda niso nagovorili ne povsem doumljivi EPK-jevski slogani, naj "zavrtijo človeka v sebi"). Na naše ugibanje, da bi se z EPK-jem Maribor lahko za vedno otresel pregovorne odrinjenosti na stranski tir, ko gre za vseslovenske dogodke, se odzivajo le z zadržano skepso. "Ko bi se le," resignirano zavzdihne par v 30 in s tem verjetno povzame razpoloženje večine.

In nato je tu seveda še starejši gospod, ki rentači nad tem, da mestne oblasti "še štorov pred občino ne znajo poruvati, pa bodo govorili o EPK-ju“, in sedemnajstletnica, za katero slutimo, da nima pojma, o čem govorimo. V slabi uri zgodnjepopoldanskega "merjenja temperature" mesta tako še na največ entuziazma naletimo pri dobro obveščeni gospodični, za katero se nato izkaže, da dela na mestni občini, in gručici najstnikov, ki večerno dogajanje enačijo s koncertom skupine Dan D in ne izključujejo možnosti, da se ga bodo udeležili.

Kje so vsi?
Kljub razpršenim četicam avstrijskih in hrvaških turistov ter zagotovilu mimoidočega para, da je mestno jedro obljudeno bolj kot po navadi, si od večernega spektakla iz minute v minuto obetamo manj. Najbrž ne pomaga niti to, da ob uri, za katero je bil napovedan prižig velikih svetlobnih napisov z naslovi del Draga Jančarja, (sicer še pri čisti dnevni svetlobi) zaman stojimo pred stolnico, kjer trimetrska Katarina, pav in jezuit ne kaže nobenih znakov življenja.

Veliki briljantni Jančar
A treba je priznati: z ugašanjem dneva se mesto vidno zbudi. V Vetrinjskem dvorcu, kjer so dan prej vrata odprle Kulturne ambasade, so precej zanimanja deležni tako stripi kot kolekcije nakita in tekstila iz Estonije, Finske in Madžarske, okrog šestih zvečer pa je mogoč tudi obhod vseh (zdaj že prižganih) inštalacij v okviru Severnega sija. Če bi Veliki briljantni valček na pročelju Casina neobveščen sprehajalec še lahko zamenjal za reven reklamni napis, pa To noč sem jo videl v Mestnem parku oddaja nekakšno minimalistično, hladno lepoto, ki jo prekosi le Galjot, ki se zrcali na gladini Drave in resnično daje občutek, da sta Jančar in njegov opus vraščena v mesto. Ko nam pod enim od teh napisov pot prekriža še sam pisatelj, je doživetje dokončno odkljukano kot uspeh.

Večerni preobrat
Okrog sedme zvečer mestno jedro kaže že čisto drug obraz kot dve uri pred tem, ko je bilo največ življenja zapaziti okrog stojnice Pri Kuhančku. Na Trg Leona Štuklja se v resnici že pol ure pred začetkom nagnete pet tisoč ljudi, kolikor jih ta sprejme, in tudi zaslon, ki prenaša dogajanje na sosednjem Trgu svobode, se izkaže za potreben rekvizit. Kljub (za letošnjo zimo) precej ostremu mrazu se množica na prizorišču pojavi že za proslavo in ne šele za obljubljeni koncert po njej.

Številnim tujim gostom, novinarjem (v Maribor so prišli predstavniki medijskih hiš HTV, ORF, ARD, ZDF, RAI, CNN, Reuters, Xinhua Zhao Yi in drugih) in gledalcem so se v naslednji uri gotovo izmuznile številne izrazito „slovenske“ reference na Lepo Vido, kurente, generala Maistra in, nenazadnje, tudi verzi Milana Jesiha (Tri srca mam, kot radenska) in Toneta Pavčka (Ko hodiš, pojdi vedno do konca), ki sta jih nizala Polona Juh in Marko Mandič . Toda rdeča nit prireditve - jasne, sporočilne in lepo posnete "videorazglednice" vseh partnerskih mest, skozi katera se sprehaja (po prevelikem plašču Malemu princu podobni) deček z lučjo - se ni mogla zgubiti v prevodu. Laserski "light show" in megla v trenutku, ko deček (tokrat v živo) prispe do Maribora, sta vsemu skupaj dodala kanec pompoznosti, po kateri je priložnost vendarle klicala.

Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil?
Med posameznimi videi so dogajanje razgibali razni glasbeni nastopi. Morda je že rahlo predvidljivo, da ob vsaki proslavi, ki bi jo radi "pomladili" z rockersko držo, organizatorji k prirejanju raznoraznih pesmi vabijo Tomija Megliča (z ali brez Siddharte), a njegova izvedba kultnega Praslovana, ki ga je v usnjenem kiltu odpel iz kletke visoko nad odrom, je bila izvrstna. (Preseneča pa dejstvo, da na prizorišče - morda vsaj za en refren - ni bilo avtorja pesmi, nenazadnje tudi Mariborčana, Zorana Predina.)

Po enourni prireditvi, ki je našla ravnotežje med popularno in "visoko" kulturo ter na odru gostila tako Majo Keuc kot Martino Zadro, smo skušali ponoviti neuspešno popoldansko vajo iz anketiranja. Odziv bi težko bil bolj drugačen: kar naenkrat se zdi, da je Mariborčanom z ramen odpadla nekakšna kolektivna teža vseh dvomov in negativne nastrojenosti, ki se je okrog EPK-ja nabirala zadnje mesece. Prvič se zdi, da Evropsko prestolnico kulture občutijo kot svoj, kot pomemben projekt. Vsi po vrsti ocenjujejo, da je bila proslava - sicer "proti pričakovanjem" - super; nenadoma se marsikomu le zdi, da bi leto 2012 res lahko razgibalo "kulturno mrtvilo“ na tem koncu Slovenije ter v Maribor kulturno življenje prineslo še kdaj drugič kot "samo tiste tri tedne, ko imamo Lent".

Ponosni, da smo na čelu EPK prav v težkih časih
Besede predsednika Danila Türka, ki je v svojem govoru včerajšnji večer označil kot trenutek, s katerim Maribor stopa v novo fazo svojega razvoja, se tako ne zdijo nujno pretirane. Častni pokrovitelj EPK-ja se je v svojem nagovoru s citatom Louisa Adamiča - "Kultura je najmočnejša industrija slovenskega naroda" - posredno obregnil tudi ob negodovanja, češ da v časih gospodarske krize ni primerno vlagati toliko denarja v kulturo. "Vedeti moramo, da sta naša današnja in prihodna identiteta odvisni od kulture,“ je poudaril. "To velja še posebej za krizne čase, kakršni so današnji. Vsa Evropa je v krizi in išče odgovore - in tako jih iščemo tudi mi. Odgovore bomo našli lažje, če bomo v iskanje vključili vsa kulturna sporočila, ki smo jih zmožni. Zato nam je Evropska prestolnica kulture, zato nam je Maribor še tako posebej dragocen."

In vendarle obetavno leto?
Na koncu se je izkazalo, da bi se ljudje na mraz zgrnili tudi brez "vabe" v obliki skupine Dan D, ki je nato prevzela štafeto večernega slavja. Spodbudna otvoritvena slovesnost EPK-ja je svojo povezovalno funkcijo torej opravila, obenem pa nam lahko služi tudi kot dobra popotnica in zgled, da ne bomo, kot gre refren prej omenjene himne Lačnega Franza, "zajebali vse, kar se bo zajebat dalo."