Število deset pa je tesno povezano tudi s slovenskimi predstavniki na tem dogodku, ki se bo letos dogajal pod geslom Mesta, arhitektura in družba. Slovenijo bo v Benetkah s projektom Formula Nova Ljubljana predstavljal arhitekturni biro Sadar Vuga Arhitekti, ki letos vstopa v drugo desetletje svojega delovanja. Del ekipe slovenskih arhitekturnih poslanikov je tudi Tomaž Brate, postavitve v slovenskem paviljonu, ki bo domovala v galeriji A + A., mesto v projektantski skupini priprave razstave v Benetkah pa sta še Ramon Prat in Albert Ferre iz barcelonske založbe Actar. Slednja pripravlja knjigo o delu Sadar Vuga Arhitektov.

Sprožanje dinamičnega razvoja
Tematsko vodilo letošnjega bienala Mesta, arhitektura in družba izpostavlja soodvisnost razvoja arhitekturne produkcije in družbenih procesov. Spremembe v načinu življenja terjajo nove arhitekturne vsebine, ravno na ta proces pa se nanaša tudi projekt Formula Nova Ljubljana, ki skuša omogočiti preobrazbo Ljubljane v sodobno metropolo. Jurij Sadar in Boštjan Vuga menita, da imajo nekatera mesta, kot so na primer Atlanta v Združenih državah ali nekatera kanadska mesta, dovolj velik potencial − tega lahko zagotovi velik dotok prebivalstva ali kapitala −, da se spontano razvijejo v sodobna meta mesta, Ljubljana pa je za vznik takega procesa premajhna. Jurij Sadar tako pravi, da skuša Formula Nova Ljubljana “skozi realizacijo posameznih projektov v mesto vnesti novo dinamiko, za katero smo prepričani, da je je v Ljubljani premalo. Ravno zaradi majhnega števila teh impulzov je tudi na arhitektih, da sami v mesto vnesejo te impulze.”

Čeprav izraz Formula Nova Ljubljana spominja na velike urbanistične in programske načrte arhitektov preteklih obdobij − spomnimo se samo na urbanistične načrte Maksa Fabijanija in Jožeta Plečnika −, je njeno poslanstvo drugačno. Kot pravi Tomaž Brate: “Danes ni več smiselno razmišljati v dimenzijah Fabianija, Plečnika in Ravnikarja. Ne moremo več pol mesta narisati na novo.” Formula Nova Ljubljana je tako predvsem okvir za iskanje potencialov, z razvojem katerih bi lahko generirali verigo sprememb v urbani krajini mesta.

Arhitekt lahko spremeni družbo
Pa ne le v urbani krajini, pač pa tudi v sami družbi. Boštjan Vuga je vpetost dela biroja SVA v življenje v mestu pojasnil z enim od vodil biroja, ki skuša “generirati spremembo v tem urbanem tkivu, ki bo povzročila neko drugačno socialno ali psihosocialno relacijo v mestu.” Kot primer tega načina delovanja je izpostavil načrtovanje veznega člena med kriloma Narodne galerije v Ljubljani. ArhitektI so objekt zasnovalI kot multifunkcionalen prostor, primeren za različne dejavnosti, njegova “dodana vrednost pa je to, da skozi samo arhitekturno zasnovo, v tem primeru je to transparentnost, dogajanje znotraj stavbe prenese v prostor mesta.” Kot nov, z zunanjim prostorom neposredno povezan objekt naj bi prizidek tako kot nekakšna “mestna dnevna soba” v središče Ljubljane vnesel nov impulz v razvoju družabnega življenja.

Zapis formule ni nikoli dokončen
Fluidni značaj Formule Nove Ljubljane je dvoplasten. Formula ni nikoli dokončno dorečena, vedno znova se prilagaja času in trenutni situaciji. Vsak projekt, ki ni zgolj “tehnična in funkcionalna ureditev območja” − tako je zgrešene arhitekturne posege, ki jih ljudje ne sprejmejo za svoje, poimenoval Jurij Sadar −, temveč dejavno sooblikuje utrip mesta, lahko postane del realizacije miselne forme Formule Nova Ljubljana. Tudi projekti drugih arhitekturnih birojev. In ravno ta odprtost Formule, kateri se lahko pridružijo tudi drugi arhitekturni biroji, investitorji in drugi subjekti, ki sodelujejo v oblikovanju mestne panorame, se nanaša na drugo plat fluidnega značaja Formule, torej na to, da projekt ni “last” določene skupine ljudi, temveč sprejema tudi nove pobude.

Pravica in dolžnost spreminjanja podobe mest
Ko govorimo o preobrazbi podobe mest, se ne moremo izogniti nikoli neaktualnemu vprašanju sožitja med staro in novo arhitekturo. Projekti biroja SVA se pogosto skoraj radikalno vrinejo v obstoječo podobo mestnega tkiva. Stekleni prizidek k stavbi Narodne galerije s konca 19. stoletja in stanovanjsko poslopje Condominium v Trnovem sta le dva projekta, ki sta sprožila obsojanje biroja, da njegovim arhitektom ni mar za ohranjanje “harmonične” urbane arhitekturne pokrajine. Tomaž Brate je kot komentar “politike” odnosa med staro in novo arhitekturo biroja Sadar Vuga Arhitekti dejal: “Vsaka generacija ima pravico in dolžnost pustiti svoj sloj, en sediment v mestu.”

Preden se lotimo presojanja del sodobnih arhitektov, bi tako morali pomisliti tudi na to, da je bil tudi Jože Plečnik, ki še danes velja skoraj za mitološko osebo slovenske arhitekture, ki je definirala podobo Ljubljane 20. stoletja, “hud” radikalec. Da bi Ljubljani podaril nove arhitekturne ikone, je podrl marsikatero stavbo, nenazadnje pa bi najraje pozidal tudi Tivoli in namesto ljubljanskega gradu postavil nov parlament oziroma slovensko akropolo. A vse v dobro svojega rodnega mesta, saj je Plečnik, kot pravi Sadar, “skušal skozi posamezne posege transformirati provincialni značaj Ljubljane v neki bolj mestni značaj. To je bila v bistvu Plečnikova Formula Nova Ljubljana.”

Bitke na obrobju
Boj za preobrazbo Ljubljane v sodobno prestolnico bo očitno potekal na obrobju mestnega središča. Pri načrtih za pozidavo “pozicije na robu” (s tem izrazom lahko med drugim označimo območje okoli Tobačne tovarne, BTC-ja, območje, severno od železniške postaje) ni nekega objektivnega razloga, zakaj se tam ne bi gradilo v višino. A razumno razmišljanje o razvoju teh predelov pogosto odpove. “O gradnji pogosto odloča psiho-socialni element,” pravi Boštjan Vuga in doda, “da lahko gradnjo preprečijo tudi takšne utemeljitve, kot je trditev, da bi visoka gradnja na primer na območju Tobačne tovarne kazila razgled z Rožnika.”

Evropski in ne slovenski sindrom
Kljub žgočim razpravam o varovanju arhitekturne dediščine, za katere se zdi, da iz slovenskih medijev sploh ne izginejo več, Jurij Sadar in Boštjan Vuga pravita, da goreče ščitenje tudi dokaj nekakovostnih historičnih arhitektur ni doma samo v Sloveniji. Sadar meni, da je “tendenca po ohranjanju starega, starih mestnih jeder prisotna v celi Evropi”.

Vseeno najdemo na starem kontinentu nekaj mest, ki so uspela zaščititi usedline arhitekture prejšnjih obdobij, obenem pa niso hromila dela sodobnih arhitektov. Enega je izpostavil tudi Vuga: “Dober primer iz Evrope je verjetno Barcelona. Ob olimpijskih igrah leta 1992 je bila v Barceloni z gradnjo sistema novih javnih trgov ustvarjena nova plast v mestu. Stolp Jeana Nouvela Torre Agbar je tako nova ikona Barcelone, ki ne ruši starih ikon, ampak dodaja mestu plast 21. stoletja. Staro jedro Barcelone pa ostaja nedotaknjeno. Še vedno greš v Barcelono gledat Gaudija in Barcelono identificiraš z njim, lahko boš pa naslednje leto mesto identificiral z novimi ikonami, s trgi, ki so bili narejeni pred desetimi leti.”

Mesto definirajo ikone
Ustvarjanje arhitektur, ki imajo potencial, da prerastejo v ikone je del ustvarjalnega procesa biroja SVA. Boštjan Vuga je izraz ikona pojasnil kot objekt, ki generira spremembo v mestnem organizmu in zaznamuje tako njegovo podobo kot življenje v njem. Zato ni presenetljivo, da je Tomaž Brate o razstavi v Benetkah, katere podoba bo sicer znana proti koncu junija in ki bo na ogled med 10. septembrom in 19. novembrom, dejal, da “ne bo kabinet spominov desetletnega dela biroja SVA, ampak kabinet nekih ikon, ki naj bi ikone postajale zdaj ali v prihodnosti”.

Kaj nam je zapustil socializem?
Pa še namig vsem, ki se boste morda podali odkrivati arhitekturne ikone v mestu. Te niso nujno le velikopotezni projekti, lahko so prav skromno subtilni. Kot eno od ikon socialistične arhitekture (če smemo s tem izrazom poimenovati arhitekturno produkcijo v Jugoslaviji od začetka petdesetih pa do konca sedemdesetih let) je Boštjan Vuga izpostavil pasažo Maxi Marketa, po njegovem mnenju najkakovostnejši del celotnega kompleksa na Trgu republike, nad katerim dominirata stolpnici arhitekta Edvarda Ravnikarja. “Pasaža še danes funkcionira, ker je bila takrat sveža, inovativna in je pokazala, da ima Ljubljana neko večje urbano merilo. Je projekt, prilagojen metropolitanskim razmeram.”

P. B.