Z nagrajenci Prešernovega sklada so se v oddaji Kulturna panorama pogovarjali na radiu ARS. Ob velikih Prešernovih nagradah Pavlu Merkuju in Vladimirju Kavčiču (intervju z njim si boste na naših straneh lahko prebrali kmalu) so nagrajenci Prešernovega sklada priznanje prejeli za dosežke v zadnjih dveh letih.
Vladimir Kos: Brez ljubezni ni lepote in brez lepote ni pesmi
Pesniški opus Vladimirja Kosa traja vse od leta 1945. Kljub različnosti pesniških zbirk pa pesmi povezujejo temeljni pojmi oziroma teme, kot so stvarstvo, narava, Bog, človek. Med temi se pojavlja tudi ljubezen. "Brez ljubezni najbrž sploh ni lepote in brez lepote tudi pesmi ni. Vse je močno povezano," pravi Kos in poudarja, da gre pri pesmi vedno "vsaj za pesnikovo ljubezen do stvari".
Vladimir Kos občuduje naravo, ki je zanj delo Stvarnika, in pri odkrivanju lepote tega sveta nikoli ne prispe do konca. V tem svetu stoji tudi človek. V tej smeri ga vodi pesniška pot, smer, v katero se je zagledal in v njej užival, doživel človeka, pa tudi stvari, ki so del našega stvarstva in se jih lahko veselimo. "Zdi se mi, da mora imeti pesem nekaj lepega, da lahko razveseli tudi druge," pravi pesnik, ki pisanje poezije opisuje kot proces, v katerem te mora zagrabiti nekaj, kar ti daje možnost, da napišeš pesem, po kateri tudi bralci lahko doživljajo to, kar pesem nosi. "Obstaja ogromno stvari, ki bi lahko človeka zanimale, a pri pesmi je tako, da, če vas nekaj ne bo zgrabilo v obliki pesmi, to ne bo prava pesem. Motivi so različni, v osnovi pa je pogled na svet in na človeka."
Pesnik, ki združuje Slovenijo in Japonsko, to dvojnost dveh držav in dveh jezikov razume kot veliko prednost. "Slovenci se pravzaprav ne zavedamo, kakšno bogastvo imamo v slovenskem jeziku. Kdor ljubi slovenski jezik, pravzaprav ljubi slovenski narod. Toliko tega našega naroda je vključeno, vraščeno v naš jezik." Japonska je zelo barvita dežela in če dolgo živiš tam, začenjaš razumevati ljudi ter njihov način življenja, tam najdeš nekaj, kar lahko izraziš tipično s pomočjo besede.
Alenka Sottler: Z ilustracijo želim ustvarjati suverena sporočila
Alenka Sottler je z opremljanjem likovnih del vstopala v dialog z različnimi starostnimi skupinami bralcev. Ta raznolikost naročil je posledica tega, da ji ni uspelo najti avtorja, s katerim bi skupaj rasla, pa tudi majhnosti našega ilustratorskega trga. A raznorodna naročila je vedno jemala kot "zanimiv izziv, da lahko v vseh pogojih najdem nekaj, da lahko s knjigo tudi zrastem", tako je z vsako izkušnjo nekaj pridobila.
Najljubše so ji ilustracije, ki so kontradiktorne z besedilom, saj so prav te najbolj kreativne in zanimive, ilustrator dobi zelo veliko vlogo in lahko besedilo postavi popolnoma na glavo. "Kadar sem delala na ta način, sem avtorja prej vprašala, ali je bil seveda živ in prisoten, ali to lahko storim, saj takšna ilustracija poseže v samo besedilo," je povedala ilustratorka. A v svojem delu se je pogosto srečala tudi z ilustracijo, ki simetrično odslikava besedilo in podvoji njegovo informacijo: "Moja pot je bila zelo dolga, od risanja ilustracij za naročila, ki so lahko bile tudi zelo preproste ali naivne zgodbe, s stališča, da je vsaka priložnost dobra, da se v tem poklicu kaj novega naučim, do danes, ko želim ustvarjati suverena sporočila z ilustratorskim jezikom."
Njena likovna tehnika je zelo prepoznavna, blizu grafiki, z inovativnimi likovnimi postopki in prvinami. "V sebi imam nekaj izumiteljskega in zelo težko delam stvari, ki so bile že narejene. Tako pri tehniki skoraj vedno uporabim neki majčken odmik od že ustaljenih oblik. To je ena od mojih odlik." Za grafičnost, ki jo zaznamuje tudi črno-bela kombinacija z le občutljivimi barvnimi niansami, ima zasluge tudi slovenski grafični bienale: "Prisotnost grafike v slovenskem okolju je evidentna in temu se nisem hotela odpovedati, temveč sem zavestno dopustila, da je grafični moment v mojih ilustracijah zelo močan."
Jernej Lorenci: Sprejeti človeka v vseh mogočih razsežnostih, brez sramu
Gledališki režiser Jernej Lorenci svoje iskanje na odru opisuje: "Iščem prostor brez sramu. Želim si, egoistično, da bi me bilo manj sram nekaterih razsežnosti mene samega in če želim to ustvariti, moram omogočiti okolje, v katerem bodo tudi ustvarjalci, v prednosti igralci, čutili manj sramu pred drugimi, še posebej pa pred sabo. Skratka, gre za razprtje in sprejetje lastne osebne človeškosti v vseh možnih razsežnostih. Tudi v vsem slabem, zlem, banalnem, spervertiranem, primitivnem, surovem." To počne prek srečanj in srečevanj med ljudmi in z razpiranjem tega, kar smo.
Ta pot predstavlja večji odmik od njegovih prvih režij, ko je menil, da se v gledališču da dospeti do neke resnice ali spoznanja in je zato toliko časa vztrajal v ritualnem, mitopoetskem gledališču ter arhetipsko jedro napadal neposredno. "Zdaj, ko sem malček starejši, sem videl, da se da tudi malce drugače in da se spoznanja ali, še boljše rečeno, potencialnega spoznanja ne da in ne sme napadati neposredno. To polje metafizičnega, transcendentnega, kar konec koncev vsi iščemo, nikoli ni apriorno. Lahko se zgodi, a v osnovi je 95 odstotkov fizike in morda potem kak odstotek ali promil metafizike."

SToP: Iskanje novih zvokov, novih tolkal in preizkušanje mej
Slovenski tolkalni projekt SToP je eden najbolj kakovostnih, najtehtnejših in tudi zelo priljubljenih komornih ansamblov, ki svoje nacionalno poslanstvo potrjuje tudi s spodbujanjem nastajanja in prvimi izvedbami novih del za tolkala ali za tolkala z drugimi solističnimi instrumenti slovenskih skladateljev srednje in mlajše generacije. Izvedli so že dela številnih sodobnih slovenskih ustvarjalcev, se predstavili na številnih samostojnih koncertih v Sloveniji in na tujem, po Evropi in v Južni Koreji, ter sodelovali s priznanimi svetovnimi tolkalci in skladatelji. Izvajajo tako klasično zasnovane skladbe kot inovativna sodobna dela za tolkalne skupine, občasno pa v svoje koncertne sporede vključijo tudi glasbo z elementi drugih zvrsti.
SToP deluje od leta 1999 in v letu 2014 praznuje 15-letnico delovanja. V skupini deluje osem izvrstnih tolkalcev: Barbara Kresnik, Marina Golja, Matevž Bajde, Damir Korošec, Franci Krevh, Tomaž Lojen, Davor Plamberger in Dejan Tamše. "Že od samega začetka nas druži želja po komornem muziciranju. To pomeni tudi iskanje novih zvokov, iskanje novih tolkal in preizkušanje samih mej tolkalnega. V osnovi se člani skupine posvečamo koncertiranju, največkrat so to večerni koncerti z resnim umetniškim programom, takoj za tem pa koncerti za mlade; tudi tem dajemo veliko težo in naša želja je, da se tolkalna glasba in tolkala na sploh bolj promovirajo med mladimi in da dobijo enakovreden status ostalim klasičnim inštrumentom. Prirejamo tudi razne seminarje v naši organizaciji in skupaj z Zavodom za kulturo, turizem in šport Žalec tolkalni festival Bumfest," je povedal ustanovni član in gibalo SToP-a Franci Krevh.
Vesna Pernarčič: Rada grem na pot, ki jo želi režiser, skupaj z drugimi igralci
Prva profesionalna predstava v gledališču, kjer je bila Vesna Pernarčič zaposlena, je bila vloga Nataše v Treh sestrah, ki jo je v Trstu režiral Dušan Mlakar. Aktualno nagrado je prejela tudi za vlogo Irine v Treh sestrah, ki jo je v Prešernovem gledališču Kranj režiral Oliver Frljić. Kot pravi, sta ji oba procesa nudila popolnoma drugačno, a v obeh primerih zanimivo izkušnjo.
Večinoma se pri delu izogiba temu, da bi si že vnaprej ustvarila predstavo o svoji vlogi, raje ima, da začne "s čiste nule". Zato si pred predstavo tudi nikoli ni želela ogledati filma, če je bil ta že narejen po besedilu, po katerem so v gledališču delali predstavo. "Nisem želela imeti neke ideje v glavi, ker greš potem zelo težko ven iz fiksacije, ki si jo ustvariš. Jasno pa se z leti naučiš ustvariti neko vizijo tega, kar bi lahko po tekstu nastalo, vizijo svoje vloge, da jo na ta način morda malo bolje začutiš. A v bistvu se zelo rada prepuščam režiserjem, da grem pot, ki jo želi režiser skupaj z vsemi drugimi igralci in da naredimo predstavo skupaj, ne da jo delam sama, saj tudi svoje vloge ne ustvarjam izven predstave."
Jože Možina: Zgodba, ki prevzame in vsaj v drobcih tudi izboljšuje svet
"Moj pristop k delu ni tipičen," pravi Možina, ki se na snemanje navadno odpravi le s snemalcem in na ta način skuša ujeti čim bolj neposredno zgodbo. "Ko gremo na teren, gremo z majhno ekipo, zanima nas vse in tudi morebitna presenečenja nas ne presenetijo, z veseljem jih posnamemo, vstopamo v nove in nove zgodbe," iz te "zmešnjave", kot pravi, pa je nato treba izbrati "bisere, ki na koncu, če je avtor dovolj zavzet, predan in ima dovolj navdiha, izoblikujejo vendarle izredno prepričljivo zgodbo, zgodbo, ki ne le informira, ampak tudi prevzame, preoblikuje, zaznamuje, vsaj v kančkih ali drobcih tudi izboljšuje svet".
Možina je pred dobrim desetletjem že posnel nekaj dokumentarcev v Afriki, kar mu je, kot pravi, dalo vpogled v tamkajšnje življenje, s tem pa je veliko bolje razumel tudi delo slovenskega misijonarja. Kljub temu pa se je filma o Pedru Opeki lotil z velikim strahospoštovanjem. Film prinaša univerzalna etična sporočila, predvsem pa upanje, da je svet mogoče narediti boljši. In končno, ni le zgodba o Madagaskarju, "zgodba o reševanju teh duš na smetiščih, ampak tudi o reševanju drugačne revščine, tudi slovenske revščine".
Nagrado Možina sprejema tudi kot priznanje projektu, ki je za seboj potegnil val dobrodelnosti. "Nagrada na neki način zaokroža ali osmišlja to, kar počnem," meni Možina, ki je želel, da film vidi čim več ljudi, ki bi delili pozitivne stvari. Ogromna nagrada pa je tudi, da so se Slovenci tako herojsko odzvali na to sporočilo z Madagaskarja in ogromno prispevali.
Prispevke o nagrajencih Prešernovega sklada so v oddaji Kulturna panorama na 3. programu Radia Slovenija, Radia ARS, pripravili: Vlado Motnikar o pesniku Vladimirju Kosu, Tadeja Krečič o režiserju Jerneju Lorenciju, Boštjan Debevec o režiserju Jožetu Možini, Staša Grahek o dramski igralki Vesni Pernarčič, Tjaša Krajnc o Slovenskem tolkalnem projektu in Maja Žel Nolda o slikarki Alenki Sottler.