Na stotine slikarij je bilo že najdenih na skalah, posejanih po narodnem parku Chiribiquete, ki se razteza na 12 tisoč kvadratnih kilometrih. Toda šele Slee je prvi, ki je fotografiral in posnel slike v odročnem območju Cerro Campana, ki je dostopno samo s helikopterjem in tako neprehodno, da z vsemi plemeni tam sploh še ni bil vzpostavljen stik, kot poroča britanski The Guardian. V preteklosti so sicer že krožile nedoločne govorice o starodavni umetnosti na tem področju. "Ne obstajajo nobene zanesljive informacije, ni zemljevidov ali prometnih povezav," je Slee povedal za britanski časopis. "Preprosto osupljiv trenutek je bil, ko nam je uspelo dobiti fotografije."

"Čudovit naturalizem"
Ker so slike narejene z rdečimi pigmenti na mineralni osnovi, se jih ne bo dalo datirati s pomočjo ogljika, kot stroka to pogosto počne pri jamskih slikarijah. Upodobitve prikazujejo živali, kot so jaguarji, krokodili, jeleni, kapibare, kače in mravljinčarje, pa tudi človeške silhuete.

"Slikarije razkrivajo slikarskega mojstra," je navdušen Fernando Urbina, strokovnjak za skalne slikarije z Narodne univerze v Kolumbiji. Še posebej zanimiva se mu zdi sedeča figura, za katero se zdi, da ima na ramenih prekrižane roke, kar je tradicionalna ritualna drža v številnih amazonskih kulturah. "Sedeč mož ima poseben pomen kot modrec plemena." Lahko pa bi bil sedeči človek seveda tudi suženj ali ujetnik. Jean Clottes, francoski izvedenec, ki je preučeval tudi slikarije v jami Lascaux, se strinja, da so slike izredno zanimive in lepo ohranjene, pa tudi s tem, da jim bo težko določiti pravo starost.

Slikarije so najverjetneje za potrebe rituala ustvarila staroselska plemena, morda pleme Karijona, katerega potomci še vedno živijo v parku Chiribiquete. Stare so največ 20 tisoč let, kar sicer pomeni, da ne podirajo nobenega rekorda (najstarejše znane slikarije datiramo približno 40 tisoč let v preteklost).

Sleejev novi dokumentarec, Colombia: Wild Magic, je bil zamišljen kot portret neukročene kolumbijske pokrajine, ki pa jo seveda vse bolj ogroža človek, ki "naravi jemlje več kot vrača". Se pa Britanec v prihodnosti namerava še vrniti in se posvetiti izključno slikarijam, ki jih opisuje kot "cerkev, posvečeno divjini". "Ljudstva, ki so nekdaj živela tukaj, so v obliki slik za seboj pustila pričevanja o svojem spoštovanju in občudovanju narave. Ko sem slikarije videl, sem resnično začutil nekakšno vez z njihovimi avtorji. Poskušali so upodobiti moč, milino, duha in bit naslikanih živali. Mogoče samo zato, da bi si zagotovili boljši lov za naslednji dan, a pri njihovi umetnosti je vidno tudi natančno opazovanje. In k temu še danes težijo sodobni fotografi, slikarji in filmarji, ko se lotevajo projektov v divjini."

Novo odkritje tako dokazuje, da narava še vedno skriva neodkrite kotičke. Še pred nekaj meseci smo denimo poročali o tem, da so raziskovalci v globinah deževnega gozda v Hondurasu odkrili sledi izgubljenega mesta, ki ga je že pred stoletji zapustila skrivnostna civilizacija - civilizacija, o kateri vemo tako malo, da ji nismo niti še dali imena. Več o "mestu opičjega boga" pa tukaj.