Ko govorimo o Eifflovem stolpu, je treba poudariti, da v njegovem primeru ne gre toliko za fascinantno arhitekturo kot za izjemen inženirski dosežek, ki vedno znova navdušuje tudi matematike. Ti se tudi še danes vedno znova sprašujejo, zakaj je Gustave Eiffel, gradbeni inženir, specializiran za kovinske konstrukcije, svojemu stolpu namenil ravno takšno obliko. Kot splošna privzeta resnica velja teorija, ki jo podpira tudi neko Eifflovo pismo iz leta 1885, da je Eiffel načrtoval strukturo, med katere elementi naj bi obstajala takšna napetost, ki bi predstavljala protisilo vetru. Pismo mnogo matematikov ni prepričalo in so se vedno znova lotevali izračunavanja vetra in njemu ustrezne idealne oblike. A kot je potrdil tudi michiganski matematik Iosif Pinelis, vsi izračuni potrjujejo, da je oblika Eifflovega stolpa popolnoma logična.
Sodelovanje pri Kipu svobode
Kako izjemen konstrukcijski dosežek se mu je posrečil s stolpom, ki je zaznamoval 100. obletnico francoske revolucije in je bil obenem tudi osrednji objekt velike svetovne razstave v Parizu leta 1889 in ki naj bi na ogled postavila industrijske in umetniške dosežke Francije, se je zavedal tudi Eiffel. Inženir je namreč po upokojitvi ravno s pomočjo realiziranega stolpa nadalje raziskoval zakone aerodinamike, prilagajanje stavb različnim vremenskim razmeram in pogoje oddajanja radijskih signalov. Ob omembi del, ki so Eiffela zaposlovala po gradnji Eifflovega stolpa, velja omeniti še en pomemben Eifflov projekt. To je Kip svobode, za katerega je Eiffel načrtoval notranjo strukturo.
Eifflov stolp je do zdaj obiskalo že prek 200 milijonov ljudje in ob misli na sloves stolpa, ki kraljuje nad Marsovimi poljanami, se verjetno Barcelončani jezijo na svoje topoglave prednike. Eiffel je namreč stolp prvotno načrtoval kot glavno znamenitost barcelonske svetovne razstave, ki je potekala leta 1888, a so odgovorni za finance v katalonski prestolnici sklenili, da je projekt preprosto predrag.
Neuporaben in grozovit stolp
Tudi v Parizu ni šlo vse gladko. Po izvirni koncepciji naj bi se stolp namreč pel čez reko Seno, a se je bilo treba temu privlačnemu konceptu zaradi premehkega in vlažnega terena neposredno ob reki odpovedati. Druga in precej bolj dolgotrajna težava je bil odpor Parižanov. Številni ugledni meščani in veliki umi kot Charles Gounod, Guy de Maupassant, Alexandre Dumas mlajši in Charles Garnier so se odločno izrekli proti konstrukciji. Oglejmo si izsek iz enega od protestnih pisem: "Mi, pisatelji, slikarji, arhitekto, ljubitelji lepote Pariza, ki je bila do zdaj nedotaknjena, z vso našo močjo in vsem ogorčenjem ter v imenu podcenjenega okusa Francozov in v imenu francoske umetnosti in zgodovine /…/ protestiramo proti neuporabnemu in grozovitemu Eifflovemu stolpu, ki ga je javnost, tako pogosto posrednik zdravega razuma in pravičnosti, krstila za babilonski stolp."
7.300 ton kovine
Povsem drugače je 300,56 metra (antena sega do višine 324 metrov) visoki stolp ocenil izumitelj Thomas Alva Edison. Leta 1889 je v knjigo gostov zapisal: "G. Eiffla ocenjujem kot velikega graditelja gigantskih in izvirnih primerkov modernega inženirstva." Za razmere na koncu 19. stoletja je bil Eifflov zares gigantski. Do zgraditve newyorškega nebotičnika Chrysler Building je bil tudi stolp tudi najvišja zgradba na svetu, s svojimi v mrežasto strukturo prepletenimi kovinskimi elementi, ki skupaj tehtajo 7.300 ton (skupaj z opremo tehta 10.000 ton), pa je bil zares simbol nove dobe, katero je napovedal že izbruh industrijske revolucije.
Eifflovemu stolpu sicer ni pripadla čast, biti objekt, ki je Parižanom predstavil novo industrijsko estetiko litega železa. Kot projekt, ki je napovedal, da tudi v Parizu ne bo ostalo vse po starem, je bil še pred dokončanjem velike prenove Pariza po načrtih barona Haussmanna, zgrajen osrednji trg Les Halles (1853) arhitektov Victorja Baltarda in Felixa Calleta, ki velja za prvo zgradbo v Francija, ki je na ogled postavila konstrukcijsko ogrodje in tega naredila za nosilca estetike.
Pretežek in v posameznih točkah nestabilen stolp
Z mislijo na bližnjo stoletnico stolpa so na začetku osemdesetih začeli obsežno obnovo stolpa, ki je vključevala tudi preverjanje njegove stabilnosti oziroma celotnih varnostnih pogojev. Zares so nekatere odseke dodatno utrdili, obenem pa so odstranili za kar 1.300 ton 'odvečnega' materiala. Ob dokončanju prenove pa so se pojavljali celo različni koncepti 'popestritve' stolpa. Tako se je celo zelo resno razmišljalo o namestitvi posebne konstrukcije, podobne mrežastemu ovratniku, tik pod vrh stolpa. Projekt je bil pozneje odpovedan in tako za največjo posodobitev stolpa še vedno velja namestitev sistema osvetlitve leta 1986.

Danes seveda ni Parižana, ki bi se zgražal na Eifflovem stolpu in bi tako kot nekoč 'svet modrih' trdil da na obzorju ždi gnusen stolp, ki meče gnusno senco na Pariz. Stolp je veliki ponos celotne Francije in nihče ne spodbija zapovedi, da novogradnje ne smejo preseči višine stolpa, na katerega se povzpnemo po 1665 stopnicah. Eifflov stolp je tako skoraj po pravilu središče javnih proslav, ob katerih ga odenejo v prav posebne barve. Nazadnje se je to zgodilo med francoskim predsedovanjem Evropski uniji lani, ko je stolp žarel v evropski modri barvi, med prvo in drugo ploščadjo pa je žarel za Evropsko unijo značilen krog zvezd, ki predstavljajo države članice.
Polona Balantič