V Atriju ZRC-ja SAZU-ja je bila septembra okrogla miza z naslovom Jugoslovanska kultura med socializmom in kapitalizmom: skozi oči izgubljene generacije. Iz Zagreba sta prišli doktorica Maša Kolanović in doktorica Danijela Lugarić z zagrebške filozofske fakultete, ki sta skupaj z doktorico Dijano Jelača pobudnici in urednici zbornika Kulturno življenje kapitalizma v Jugoslaviji. Opisujejo se kot pripadnice generacije, ki je bila rojena tik pred Titovo smrtjo in pri kateri se je konec otroštva časovno ujemal z razpadom Jugoslavije. Nekdanjo skupno državo so doživele le v najnežnejših letih. Nekateri njihovi generaciji pravijo 'izgubljena'. Zakaj izgubljena in za koga, je povedala dr. Maša Kolanović: "Avtorji zbornika so iz raziskovalne perspektive mlajši in ljudje srednjih let. Ob razpadu Jugoslavije so bili še otroci. Čeprav jih je to močno zaznamovalo, tega v zborniku nismo hoteli razviti v osebne zgodbe. Nekateri izmed nas so to naredili v drugih žanrih, recimo v romanih, mi pa smo želeli prav ta rez spremeniti v kritični potencial – pogledati, kaj se je ohranilo, kaj pridobilo, kaj izgubilo in kako se je do zdaj o tem pisalo. Ta izgubljenost je bolj metaforične narave."
Ideološke figure rudarja
V zborniku sta sodelovali tudi doktorici Ana Hofman in Tanja Petrović z ZRC-ja SAZU-ja, ki sta pisali o položaju rudarja in barske pevke v nekdanji državi in danes. Doktorica Tanja Petrović je pojasnila, kaj je lik rudarja pomenil tako v prejšnjem sistemu kot tudi danes: "Zanimala me je predvsem dinamika, ki jo je bilo v socializmu zelo jasno čutiti: rudar je bil ideološko osrednji lik. To je bil najžlahtnejši del delavskega razreda, na drugi strani pa vemo, da so bile od prve stavke leta 1957 v Trbovljah stavke rudarjev v Jugoslaviji nekaj običajnega, čeprav so bile protiustavne, ker naj bi v tej državi vladal delavski razred, torej rudarji ne morejo stavkati sami proti sebi. Pravzaprav nam lik rudarja in način, kako je doživljan in kam vse se uvršča, veliko več kot o sami ureditvi socialističnega režima pove o dinamiki med različnimi družbenimi skupinami v takratni socialistični družbi, pa tudi širše. V drugi polovici 20. stoletja je veljalo, pa tudi danes velja, da se na neki način zelo veliko vlaga prav v rudarje, čeprav nas njihovo vsakdanje življenje in delo ne zanimata."

Kultura na častnem mestu …
Kultura je v nekdanji državi imela častno mesto in ni veljala za pogoltno in nepotrebno porabnico javnega denarja, temveč je bila dostopna tudi delavskemu razredu, pravijo raziskovalke v zborniku. Danes nimamo več teh privilegijev. Zakaj take razlike, je pojasnila dr. Danijela Lugarić: "Lahko začnemo pri financiranju današnje kulture in v nekdanji državi, ki se močno razlikuje, tudi če gledamo Hrvaško, Slovenijo in Srbijo vsako posebej. Prav tako se mi zdi, da poleg vseh svoboščin, ki jih imamo danes, ni prostora za subverzivne kulturne dejavnosti, kakršne smo imeli včasih. V zborniku je zanimivo besedilo, ki raziskuje načine financiranja gledaliških predstav v Jugoslaviji in po njenem razpadu v Zagrebu. Tako prva kot druga oblast sta nadzorovali kulturno porabo in kulturno proizvodnjo, vendar pa je šla ta regulacija v različni smeri."

… in dostopna vsem
Doktorica Maša Kolanović o tem, kaj je bilo glede kulture v prejšnjem sistemu pozitivnega, meni, da je "socialistična kultura, še posebej tista, ki se pojavlja od petdesetih let naprej, imela za cilj modernistični projekt s številnimi uspešnimi uresničitvami na umetniškem področju – od književnosti do vizualnih umetnosti, arhitekture itn. Jugoslovanski umetniški projekt je bil pravzaprav modernistični projekt, ki je kulturo na visoki ravni, moderno kulturo, ki je spremljala svetovne tokove, naredil dostopno številnim ljudem. In to je bilo pozitivno."

Zakaj smo jugonostalgični?
Danes pogled v preteklost ni preveč popularen. Maša Kolanović je to ponazorila s Kumrovcem: "Pri jugonostalgiji je zanimivo, ko govorimo konkretno o Kumrovcu, kakšne so medijske zgodbe o tem ritualu. Pogosto smešijo te ljudi, kot da bi bili norci, mentalno poškodovani, ne opazijo pa vrste političnih sporočil, kot so 'tovarne delavcem'. Nostalgija se ne nanaša samo na nekaj rožnatega v zgodovini, ampak pogosto kaže na tisto, kar ni v redu v našem vsakdanjiku, na primer na položaj delavcev, uničeno proizvodnjo, izgubo delovnih mest. In taka sporočila boste našli na praznovanju dneva mladosti v Kumrovcu."

V zborniku Kulturno življenje kapitalizma v Jugoslaviji (The Cultural Life of Capitalism in Yugoslavia: (Post)socialism and its Other, Palgrave Macmillan, 2018) je 12 prispevkov o fenomenih iz časov nekdanje države, katerih korenine, globoko vkopane v zavesti današnjih ljudi, vse pogosteje rojevajo nove poganjke.

Iz oddaje Sami naši, ki si jo lahko ogledate v spodnjem videu.