Vplivni pisatelj Ivan Cankar je izvabil izpod peresa misel o materi, ki se je na začetku 20. stoletja močno prijela.

Glede na to, da veliko avtorjev ugotavlja, da je materinstvo še zmeraj eden izmed najbolj določujočih elementov ženske, je praznovanje materinskega dne ne le razumljivo, temveč tudi pričakovano. Vendar pa praznovanje materinskega dneva ni bilo od nekdaj prisotno in tudi datum tega praznika je pridno variiral, vse do takrat, ko se je ustalil na 25. marcu. To ustalitev smo v Sloveniji dočakali dolgo po koncu druge svetovne vojne.

Poglejmo nekoliko bliže, kaj se je pravzaprav dogajalo s tem praznikom vseh mater v tujini in pri nas. Kljub zgodovinskim koreninam iz časa antične Grčije in Rima, ko so v pomladnem času slavili boginje matere (Rea, Junona ...), nikakor ne moremo zaobiti Združenih držav Amerike, kjer je vzniknil temelj za današnjo podobo praznika. Prve pobude za dan, ki bi bil posvečen počastitvi matere in miru, so se porajale že konec 19. stoletja z zelo odločno Američanko Julio Ward Howe, ki je, čeprav so njene pobude po večini naletele na gluha ušesa, vsako leto prirejala srečanja ob materinskem dnevu. Njeno delo je nato nadaljevala Ann Marie Jarvis, po njeni smrti pa njena hči, ki je materinski dan obarvala veliko bolj politično in dosegla priznanje materinskega dne kot praznika leta 1910 v Zahodni Virginiji. Od takrat je sloves materinskega dne le še naraščal in z letom 1914 je dobil tudi točno določen datum - druga nedelja v mesecu maju - ki ga je vpeljal Woodrow Wilson, takratni predsednik ZDA. Z uspehom praznika je neizogibno prišla tudi komercializacija, ki se je močno dotaknila Jarvisove. Komercializacija jo je prizadela tako globoko, da je bila leta 1932 celo aretirana zaradi izgredov in kršitve miru med skomercializirano prireditvijo materinskega dneva.

Vrnimo se nekoliko nazaj na datumsko zmedo, ki je bila izrazito prisotna pri nas. Misel na praznovanje materinskega praznika se je po vzoru in uspehih iz Amerike utrnila tudi med Slovenci leta 1925, ko so se slovenske žene srečale z ameriškimi in njihovim pomembnim praznikom. Tako se je ideja udejanjila že naslednje leto v mesecu juniju. Čeprav je Slovenija med zadnjimi državami, ki so sprejele materinski dan kot praznik, ko se počastijo matere in se jim izkaže ljubezen, je bilo 15. junija leta 1926 prvo tako praznovanje materinskega dne v Sloveniji pod okriljem organizacije Podmladka Rdečega križa in Narodne ženske zveze. Naslednje leto je glavni odbor zveze v Beogradu prav tako izdal nalogo organizacijam vseh šol, da skupno z ženskimi društvi po vseh krajih izvedejo proslavo materinskega dne na 15. maj, ki ni bil vedno dosledno upoštevan. Na prvem praznovanju in počastitvi največjih dobrotnic so v Sloveniji po več krajih potekale prireditve, ki se jih je skupno zvrstilo kar 85. V časopisu Jutro so ob poročanju o uspelem pomladnem dogodku v Ljubljani zapisali, da mora biti v srcih otrok ljubezen do matere "lepa, kakor včerajšnji dan".

Od takrat naprej je bil materinski dan vsako leto obhajan in to celo večkrat na leto. Ta praznik so nekateri praznovali 25. marca, nekateri v mesecu aprilu, na drugo nedeljo v maju, nekateri pa celo v juniju. Tako so imeli kraji po Sloveniji precej proste roke pri odločitvi za datum in do neke mere tudi za način proslavljanja pomembnega dne. V bolj klerikalnih krogih so združenja krščanskih žena pripravljala popestritve med slavnostno nedeljsko mašo, po maši pa so se zvrstili programi z deklamacijami, nastopi pevskih zborov, godbo in podobno. Prireditve so pripravljala tudi liberalna ženska združenja in kulturna društva po Sloveniji, kjer so na ta dan ravno tako potekale razne prireditve, ki so se odvijale po narodnih domovih, parkih, mestnih ulicah ali drugih kulturnih prostorih, kjer so otroci deklamirali pesmi, uprizarjali so gledališke igre, najpogosteje o plemenitih materah, zahajalo se je v opero ... Četudi so bili članki in poročanja o materinskem dnevu velikokrat nekoliko suhoparni, gledano skozi oči senzacije vajenega sodobnika, so velikokrat vključevali povesti o materah, odlomke in misli veljakov ter pogosto tudi poročanja in povzetke s predavanj, ki so jih pripravila izjemno aktivna ženska društva. Na začetku uveljavljanja slovesnosti pri nas so bili pogosti tudi članki, v katerih je bilo opisano praznovanje tega praznika v Ameriki, na Dunaju in na Češkoslovaškem. Nemalo je bilo tudi obrazložitev, kje se je vse skupaj začelo in katere države, za Ameriko, so prve v Evropi prevzele praznovanje. Strnjeno iz vseh domačih poročanj bi lahko izluščili potek materinskih dni, ki so imeli veliko moralno in vzgojno vrednost, nekako tako: v nedeljo dopoldne se je odvijala prodaja cvetlic na ulicah mest, nato je temu sledil koncert, ki se je sklenil s slavnostnimi nagovori veljakov, velikokrat pa tudi zvenečih ženskih imen, kot je bila dvorna dama Franja Tavčar. Ti nagovori so obenem služili kot uvod v nastope deških in dekliških pevskih zborov lokalnih osnovnih šol. Šole so poskrbele tudi za učence, ki so materam in preostalemu občinstvu deklamirali slavilne pesmi. Večeri dan prej ali na isti dan pa so bili namenjeni obisku opere ali Narodnega doma, kjer zagotovo ni manjkalo nadaljnje počastitve narodu pomembnih žena.

Kot že omenjeno, je v prvih letih ta dan sovpadal tudi s cvetličnim dnevom, ko so narodne dame in žene prodajale sveže in umetno cvetje, katerega izkupiček so pozneje namenile v dobrodelne namene. Nasploh je imelo praznovanje materinskega dne na začetku izjemno humanitaren naboj, saj so ves izkupiček, ki se je nabral od simboličnih vstopnin za prireditve in prodanih cvetlic, namenili za "najbednejše", torej najrevnejše in uboge matere, ženske in otroke.

Čeprav je bilo v Sloveniji izrazito prisotno nasprotovanje in kljubovanje med klerikalnimi in liberalnimi časopisi ob koncu 19. in v 20. stoletju, so, kot kaže, vseeno dobili skupno točko, o kateri so se strinjali - to je nujnost obstoja dneva, ki je namenjen izkazovanju spoštovanja materam. Sicer se niso popolnoma zedinili v tem, kateri datum naj bi to bil, in z načinom proslave, so se pa vsi čutili dolžne podpirati materinski dan. V dnevnem časopisju z začetka 20. stoletja je mogoče zaslediti pozive k sodelovanju na proslavah materinskega dne že kak teden pred samo proslavo, opremljene z besedami, ki so vzbujale občutek dolžnosti in slabe vesti ob morebitnem nesodelovanju. Tudi vabila na same prireditve so se zmeraj končala z resnobnim stavkom, ki je pozival k skorajda obvezni udeležbi na prireditvah. Pri pripravah na ta praznik ni bil izvzet prav nihče. Pozivali so celo učitelje, da mladino v razredih vzgajajo v duhu spoštovanja mater in v tem okviru so morali učitelji nameniti eno šolsko uro učnega jezika deklamacijam pesmi in branju povesti, ki so to utrjevale. V prid pomembnosti tega praznika priča tudi veselje nad uspehom praznovanja slovenskega materinskega dne v tujini, ki se je odvil prvič leta 1933 in se po kakovosti od prireditev v Sloveniji ni razlikoval niti za ščepec.

In kaj so obenem, vključno s skrbjo za uboge sonarodnjake, sporočali z materinskim dnem? Sporočali so, da je mati tista, ki ljubi brezpogojno in ne gleda nase. Mati je tista, ki ohranja in širi vero v družini. Mati je tista, ki rešuje rodbino. Mati je tista, ki je zaslužna, da "naš narod ni nikoli klonil in izginil med tujci". Matere so poveličevali in še bolj njihovo popolno predanost tej vlogi. Dr. Krek je lepo ubesedil, kaj je dobra mati: "Dobra mati je kakor goreča sveča, ki gori tiho, brez šuma, za druge, dokler ne dogori!" In tej svetniški materi se je treba vsaj enkrat v letu pokloniti ini izraziti hvaležnost, kot je bilo zapisano: "Najlepši materinski dan je, da imamo mater prav radi in jih ubogamo!" Posredno so tak sloves mater širili tudi časopisi, ki so bogato poročali o vsakem praznovanju praznika mater. Ta praznik so postavljali ob bok "triumfu tega ali onega sportskega prvaka" ter zanj trdili, da je "nesmrtnejši od vseh človeških izumov". Bralce so opozorili, da na ta dan ne smejo praznih rok pred matere, ki jim morajo prinesti nekaj v dar, vsekakor pa ta dar ne sme biti nepotreben, temveč morajo podariti ljubim mamam praktična darila. Od tega dneva so imeli tudi precej visoka pričakovanja, saj so nagovarjali k temu, da naj se ta dan pozabijo vse morebitne zamere in se zgladijo spori, saj na ta dan ne sme biti nihče sprt. V ozadju materam namenjenega dneva pa se je skrival tudi močan narodnozavedni naboj, ki je matere slikal kot narodne buditeljice in temeljni člen pri ohranjanju države in slovenskega naroda. Ta praznik je prišel k nam kot naročeno, glede na pritiske tujcev na tako majhen narod, kot smo Slovenci. Tudi tako plemenit namen poklona materam se je, daleč od prvotne ameriške ideje o čaščenju miru, preoblekel v budilna oblačila klenega naroda. Cankarjevsko zgubano, krhko in požrtvovalno mater so obenem spojili z grško boginjo Ateno ter materjo Magno in jo postavili na piedestal, podobno kot devico Marijo, ki je prav tako imela praznike, ujemajoče se z materinskimi dnevi. Ironično pa ženskam vrsto let po uveljavitvi materinskega dne niso priznavali enakopravnosti moškim.

Od tod torej ni nič nenavadnega, da datum praznovanja dolgo ni bil poenoten, ker je delovalo, kot da je edino pomembno, da so praznik, ki je bil večnamenski ter hkrati tudi izjemno priljubljen, vnesli v pomladni čas. V skladu s tem so ga praznovali po potrebi in zmožnostih posameznih krajev, vsekakor pa na nedeljo, kar se je prekinilo šele z uveljavitvijo in zasidranjem praznika na 25. marcu.

Slovenija je danes kljub mednarodnosti praznovanja praznika mam in mamic vseeno edinstvena v tem, da smo edina država, ki smo počastitev mater umestili na 25. marec. Največ držav je temu prazniku namenilo drugo nedeljo v maju, med drugim tudi dve naši sosednji državi, z izjemo Madžarske, kjer je temu prazniku namenjena prva nedelja v maju in 8. maj v Italiji.

Matere so danes izgubile svoj piedestal, prav tako svojo božansko borbenost in simbol naroda. Ostaja pa dejstvo, da je biti mati ena najbolj ženskih in žensko določujočih ter hkrati zaznamujočih lastnosti, če se tega zavedamo ali pa ne. S tem je zagotovljeno tudi preživetje ideala ljubeče in skrbne matere. Kakšno mesto v družbi pa si je materinski dan izboril v današnjem času, ko je izhlapel tudi dobrodelni pridih? Ostala je tista prvotna ideja in plemenita misel, izkazati mamam, kako hvaležni smo jim za vse, kar nam dajejo, četudi je to velikokrat zamolčano.