Kot dvorni slikar je Velázquez obraze španske kraljeve družine ujel na več platnih. Tale portret infantinje Marije Tereze hranijo danes v newyorškem Metropolitan Museum of Art. Foto:
Kot dvorni slikar je Velázquez obraze španske kraljeve družine ujel na več platnih. Tale portret infantinje Marije Tereze hranijo danes v newyorškem Metropolitan Museum of Art. Foto:
Bernini: Avtoportret
Avtoportret italijanskega baročnega mojstra Berninija (1598–1680), ki je svoj pečat pustil tako v kiparskem kot arhitektrunem ustvarjanju.

Smernice, ki so jih postavili na Tridentinskem koncilu (1545–63), kjer so se strinjali, da naj bi umetnost nagovarjala predvsem tiste manj izobražene ljudi in zato spregovorila v toliko bolj pripovednem in dramatičnem jeziku, so se v umetnosti začele v likovnem ustvarjanju uveljavljati na prelomu iz 16. v 17. stoletje.
S svojim značilnim naturalizmom jih je znal uresničiti italijanski slikar Caravaggio, ki je šel za nekatere naročnike pri svojem naturalističnem podajanju celo nekoliko predaleč, a je kljub temu postavil temelje, na katere so se naslanjale naslednje generacije umetnikov tako na Apeninskem polotoku kot drugje po Evropi.
Obdobje mednarodnega umetniškega genija
Osrednji center umetniške produkcije je bil Rim in v stoletju, ko je Italija politično počasi propadala, je hkrati uživala stoletje neprimerljive umetniške produkcije. V 17. stoletju nobena od italijanskih držav ni bila sila, s katero bi morali v Evropi računati, papeštvo pa ni bilo več kos rastočemu nacionalizmu, ki je enako prizadeval katoliške in protestantske dežele.
Hkrati so svoje velike slikarje dobile tudi Španija, Francija, Holandija in Flandrija. A čeprav so umetniki, kot so Rubens, Rembrandt, Van Dyck in Velasquez s svojo slavo celo presegli italijanske mojstre, sta bila še vedno Italija in Rim tista, kamor so odpotovali, da so dobili za svoje mojstrstvo obvezno znanje.
Visoko mesto, ki ga je dobil portret v hierarhiji umetniških žanrov v času renesanse, je ohranil še naprej. Mojstri so se pri ovekovečenju podob svojih sodobnikov na eni strani naslanjali na delo svojih renesančnih vzornikov, hkrati pa žanr razvijali naprej. Predstavljamo nekaj obrazov, ki so živeli v času največjih baročnih mojstrov.
Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si










Mojster chiaroscura Caravaggio je portret Alofa de Wignacourt naslikal med letoma 1607 in 1608. Vrnil se je k Tizianovim formulam in portretiranca postavil na temno ozadje, barvno paleto pa zreduciral na črno belo in rdečo.
Mojster marmorja Bernini je tale portret Ludvika XIV. dokončal leta 1665. Značaju slovitega francoskega voditelja ustrezata dramatično vzvihrana draperija ter bujna pričeska, odtujen obraz pa se s hladnim pogledom obrača stran od gledalca.
Na sliki Las meninas je Velázquez ujel kar nekaj portretov. Poleg lastne podobe ob platnu, je v središču kompozicije infantinja Margareta, zadaj v ogledalu pa lahko vidimo še kraljevi par, ki je pravkar vstopil v sobo, da bi preveril, kako poteka slikanje infantinje. Na sliki vidimo še Margaretino skrbnico, nepojasnjeno moško figuro, pritlikavca in pritlikavko, čisto v ozadju pa še moža, ki je hodil pred kraljevskim parom in mu odpiral vrata.
Na svojem obisku Rima sredi 17. stoletja se je španskemu slikarju pustil naslikati takratni papež Inocenc X. Podoba, s katero je Velasquez italijanskemu občinstvu s samozavestno uporabo barv, mojstrsko upodobitvijo svile in sproščeno celoto dokazal svoje mojstrstvo, je v 20. stoletju navdihnila tudi Britanca Francisa Bacona.
Na sliki, ki jo danes poznamo kot Chepau de paille, je Flamec Peter Paul Rubens (1577-1640) upodobil danes nam neznano žensko, ki gleda izpod slamnika. Nepotrpežljiv sprehod čopiča po površini ustvarja učinek, s katerim portret kar zveni od sile.
Veliki portretist Anthony van Dyck (1599-1641) je angleškega kralja Karla I. naslikal med sprehodom. Največjo pozornost je namenil obrazu in seveda draperiji. Svilo slika z izredno zbranostjo, ki skoraj prehaja v obsedenost. Ob kralju stoji konj, ki koplje z nogami in tako namiguje na nervozo, prisotno pri vseh van Dyckovih živalih.
V času baroka se v severni Evropi pojavi nov tip portreta, in sicer skupinski portret. Tale portret Predstojnic je naslikal Frans Hals (1580/5-1666). Umetnik, ki je v svoji umetnosti pokazal izjemen občutek za značaje, v skupini upravnic dobrodelnih ustanov uspe ujeti ostrino. To je morda spodbudilo tudi dejstvo, da je sam postal revež, odvisen od te dobrodelnosti.
V opusu mojstra svetlobe in sence ter enega največjih grafikov v zgodovini umetnosti Rembrandta van Rijna (1606-1669) najdemo lepo število avtoportretov. Na tej lastni podobi vidimo, da je že zelo mlad znal ustvariti grobo nekonvencionalni mladostni avtoportret. S senco zakriti obraz se bo na poznejših podobah precej spremenil, na njem bodo namreč dogodki in starost zarisali svoje poteze.
Za konec pa še napoved smeri, ki jo je slikarstvo ubralo ob izteku baročne umetnosti. Rokokojsko lahkotnost so najbolj obvladali francoski slikarji. Potret Madame de Pompadour, ljubice Ludvika XV. je François Boucher (1703–1770) naslikal leta 1756. V daljavo zazrti obraz nima hladne odtujenosti dvorskega portreta, ampak je na podobi zdaj prisotna neka toplina. Veličastno oblačilo, ki mu slikar namenja že znano pozornost, se razteza na spodnjem delu slike, kot kontrast težki draperiji pa se za zavesami odpira pogled v ozadje z uro.