Ena naših glavnih poznavalk rokopisov in knjižnega slikarstva tega tisočletnega obdobja, sicer tudi redna profesorica srednjeveške umetnosti zahodne Evrope na Umetnosti zgodovini Filozofske fakultete, ve povedati marsikatero zgodbo o srednjeveških knjigah, o tem, kdo jih je prepisoval, kdo krasil, koliko časa je zahteval prepis enega kodeksa in kaj vse je v njih zapisano.

To je le nekaj tem, o katerih je tekla beseda ob pogovoru z Natašo Golob, med drugim tudi dobitnico Trubarjevega priznanja, ki ga NUK podeljuje za pomembne zasluge za varovanje in ohranjanje nacionalne pisne kulturne dediščine. V letu, ko je Ljubljana nosilka naziva svetovna prestolnica knjige, je čas, da podrobneje spoznamo tudi sijajne knjige srednjega veka, tiste, ki so zaradi prav svoje dragocenosti in občutljivosti materiala najredkeje razstavljeni eksponati.

Razstava srednjeveških kodeksov Mansucripta - Knjižno slikarstvo v srednjeveških rokopisih, ki jo je naša sogovornica pripravila v Narodni galeriji, je zaradi tega toliko bolj vredna obiska - a pohitite, odprta je le še do nedelje. Že zdaj pa se lahko za nekaj trenutkov poglobimo v čas teh edinstvenih knjižnih stvaritev, čas, ko so si za knjige resnično vzeli čas, ne le bralci, ampak predvsem tisti, ki so jih marljivo in potrpežljivo prepisovali s peresom iz gosjega peresa, ter slikarji, iluminatorji, ki so s svojimi zlatopisanimi podobami ustvarjali v prave 'knjižne ikone'.

Preden se potopiva v svet srednjeveški knjig, je treba spregovoriti o pomenu knjige v tistem času. Na razstavi v Narodni galeriji piše, da je imela skoraj pomen ikone, kar je navsezadnje povezano tudi s krščanstvom.
Knjiga je bila v srednjem veku enako mnogoplasten objekt, kot je danes. In če sem na razstavi uporabila to misel, da je knjiga lahko tudi ikona, je seveda v prvi vrsti povezano s podobo Boga Stvarnika, ki drži v roki odprto oziroma zaprto knjigo: prav ta knjiga pa je povezana z bistvom krščanstva. Položena je na oltar, ker je vključena v obredje, v liturgijo in je zato dobesedno povezana z Bogom. Ne pozabimo, da je krščanstvo edina religija, kjer lahko knjiga nadomešča Božjo prisotnost, zato ker sta v njej tako zakon kot Božje sporočilo. S tega stališča torej knjiga ima ikonsko veljavo. Ampak to je samo eden od vidikov.
Knjiga, ki je na oltarju, je stalno vključena v liturgijo, prek tega pa je povezana z Božjo prisotnostjo. V mnogih srednjeveških liturgičnih knjigah najdemo na robovih zapisana imena ljudi. Spomnimo se na Čedajski evangeliar, v katerem je zapisanih veliko imen, ali pa kodeks, v katerem so slavni Brižinski spomeniki. To nista edina kodeksa, kjer so imena, v teh dveh primerih pa je dobro vedeti, da je približno ena tretjina imen slovenskih oziroma slovanskih. Če je ime zapisano v liturgični knjigi, ki je v rabi pri maši, je to pomenilo, da je človek prek svojega imena prisoten pri vsakem obredu in s tem postavljen v Božje občestvo.

Na drugi strani je tudi knjiga kot nosilec misli, znanja, estetike. Knjiga je posredovala vse tisto, kar se je ljudem zdelo pomembno sporočiti naprej. A srednjeveška knjiga je izpolnjevala tudi funkcijo, na katero radi, vsaj pri nas, pozabimo; bila je posredovalec antičnih spoznanj v poznejša stoletja, v čas tiskane knjige in je torej trden most med dvema tradicijama.
Kolikšen delež srednjeveških knjig se je ohranil, če je to sploh mogoče oceniti?
Sem članica Komiteja za latinsko paleografijo in okoliščine so nanesle, da se je razvila diskusija o vprašanju, koliko srednjeveških rokopisov je še ohranjenih. Prišli smo do ocene, da je v javnih knjižnicah, bodisi mestnih ali cerkvenih, torej javnosti dostopnih, danes ohranjenih približno milijon srednjeveških kodeksov. Ne vemo, koliko je kodeksov, ki so v zasebnih zbirkah. Prav tako je podatek pomanjkljiv, ker poznamo zbirke le v Evropi in krščanskem delu Severne in Južne Amerike. Nimamo pa podatkov za oddaljene predele, za Sibirijo, za zbirke v Indiji, na Japonskem, Kitajskem, kjer so tudi knjige iz evropskega srednjega veka.
Težko rečemo, kolikšen odstotek nekdanje knjižne pokrajine predstavljajo ti kodeksi. Nekatera območja so zaradi okoliščin izgubila čisto vse knjige. So pa tudi območja, kjer se je dosti ohranilo. V povprečju, kar je seveda zelo približna ocena, naj bi se ohranilo nekako do 5 odstotkov knjig. Ampak ta milijon srednjeveških kodeksov je mogoče le 3-odstotni preostanek izvirnih ustvaritev.

Če to prenesem na naše okoliščine, je do druge polovice 12. stoletja iz stiškega samostana tako malo ohranjenega, da ne vemo kaj dosti o starejši knjižni tradiciji. Vendar je bila, po 1150 pa začne število ohranjenih kodeksov naraščati in vsaj za stiški samostan v 12. stoletju bi rekla, da se je ohranilo mogoče 15 odstotkov tega, kar je bilo ustvarjenega. Danes poznam 60 enot, bilo jih je (pred letom 1200) kakih 100 kodeksov. Najbolj zanimiv podatek je s konca 15. stoletja, ko je o knjižnici Žičke kartuzije Paolo Santonino zapisal, da je videl 2.000 kodeksov. Gre očitno za osupljivo številko. Danes jih je znanih približno 150. Večkrat se je spraševalo za realnost števila 2.000, saj so imeli približno toliko knjig v papeški knjižnici, pa tudi v biblioteki v Sorboni. Rekla bi, da so v Žički kartuziji imeli verjetno še več kodeksov. Santonino je videl le fond, shranjen v knjižnici, ni pa videl tistih, ki so bile v nastajanju, ki so bile pri prepisovalcih v celicah, ki so bile izposojene itd. Verjetno je bilo blizu 2.500 kodeksov, k tej številki pa se nagibam predvsem zaradi ohranjenih srednjeveških signatur, zapisanih najpozneje v sredini 15. stoletja. Mirne duše torej rečem - ja, toliko in toliko jih je bilo.
Danes je v krajih države Slovenije malo manj kot 200 rokopisov. Dodajmo temu še fragmente, ki jih je verjetno blizu 3.000; ne pozabimo, da je vsak fragment preostanek nekega kodeksa, ki je bil in ga več ni. Upoštevati pa bi morali še tiste rokopise, ki so označeni s slovenskimi lokacijami, pa so zdaj drugod. V celoti bi bila številka kar visoka, saj je pri nas ohranjenih le kakih 30 odstotkov kodeksov iz srednjega veka. Torej je številka vseeno blizu 800 kodeksov vsega skupaj.

Na razstavi v NUK-u ste dali osrednji poudarek na pripise v kolofonu, na marginah. Kaj vse najde bralec srednjeveških kodeksov v takih zapisih? Kaj je zapisal srednjeveški človek ob stran besedila?
Vsak zapis je sam po sebi pomemben in zanimiv. Zame je bila razstava v NUK-u pomembna zato, ker je v vsej svoji komornosti od gledalca zahtevala, da se skloni na kodeks in sledi opozorilni puščici in najde ime prepisovalca ali neki pripis, osebno razlago. S prevodi in legendami, zakaj je izbrani rokopis pomemben in kaj pove zapis, pripis, podpis avtorja, sem se skušala posvetiti obiskovalcu razstave v tem smislu, da razume enkratnost in pomen takega sporočila, ki je navsezadnje zapis človeka.
Pa niso vsi pripisi smrtno resni! To sva uporabila s prijateljem Lucijanom Bratušem, ki je katalog oblikoval: pošalila sva se v srednjeveškem slogu in na zadnjo stran kataloga čisto na drobno dala srednjeveški rek, kjer piše: Explicit totum, da mihi potum (Vse je povedano, pojdimo na kozarec rujnega'). Kdor pozna slog srednjeveških šal, se bo tudi nasmejal, sicer pa gre za razširjen rek, ki ga najdemo v takšni ali drugačni podobni obliki v različnih srednjeveških rokopisih.

Po vseh teh letih, kar spremljam te srednjeveške intelektualce, ki jih prepoznavam v različnih rokopisih, se počutim kot neke vrste opazovalec, ki se sklanjam za ramami prepisovalcev in jim gledam pod prste, kako trstika piše po pergamentu, kako lovijo misli v besede. Skušam jih razumeti tudi v trenutkih, ko niso zadovoljni s stavkom in ob strani zapišejo: 'Jaz nesrečnež moram prepisovati po izposojeni knjigi, ki je polna slovničnih napak' in tako naprej. Z njimi se nekako 'pogovarjam'. In čeprav je ta most med nami dolg 600, 700 let, se vendarle dobro razumemo, saj lahko glede na način, kako se jim trstika obrača v rokah, kakršne so črke, marsikdaj zaznam tudi njihovo razpoloženje.

Meni je bila ta razstava strašno ljuba tudi zaradi tega, ker postavlja celo vrsto ugank. V enem kodeksu je podpisan B. K. Mi bi radi vedeli še kaj več o njem. A če se je on podpisal samo z inicialkami, pomeni, da je bil v svojem času tako znamenit, da se ni bilo treba podpisati s popolnim imenom, ker so vsi vedeli, kdo je. Mi se pa danes praskamo za ušesi in ugibamo, kdo bi to bil.
Potem so tudi bralci, ki so gotovo na eni strani posebna skeptična skupnost, ki komentira glavno besedilo, ali pa ob besedilo dodaja notice iz zasebnega ali splošnega zgodovinskega dogajanja. Tako se je razstava sklenila z zapisi v kodeksu, kjer nam iz let 1471/72 tedanji lastnik natančno popisuje turške vdore. In ko govori o krajih, v katerih so plenili Turki, jih imenuje v glavnem s slovenskimi imeni.
Strašno ljubo bi mi bilo, če bi lahko sklenila razstavo z enim izmed kodeksov, ki imajo poseben pomen, npr. kodeks, ki je na Dunaju, vsebuje pa lastnoročne zapise Brikcija Preprostega iz Celja, ki je bil ob koncu 15. stoletja eden zgodnjih humanistov na Dunaju. Bil je tudi rektor dunajske univerze. Torej je bil ena od osrednjih osebnosti dunajskega in celotnega avstrijskega intelektualnega dogajanja. Torej gre za eno najbolj znamenitih in najbolj izobraženih osebnosti svojega časa. Zanimivo je, da o njem več vedo na Dunaju in je bolj upoštevan v avstrijski zgodovini kot pa pri nas.
Kakšen položaj, status so imeli srednjeveški prepisovalci, iluminatorji in kako se je njihov položaj v srednjem veku spreminjal?
Pravzaprav je odvisno od njihove ustvarjalne odličnosti. Imenovati je treba tudi avtorje, literate, na razstavi v NUK-u so vsaj omenjeni trije slovenski viteški liriki - to so pesniki, ki jih naslavljamo z zasilnimi imeni: Gornjegrajski, Žovneški in Svibenjski. V rokopisih iz naših provenienc ni o njih niti sledu, o njih namreč ne bi vedeli popolnoma ničesar, niti tega, da so znali pisati. Ampak so vendarle bili najznamenitejši pesniki zgodnje gotike, 13. in 14. stoletja, tako da so vključeni v Manessejevo zbirko nemških viteških pesnikov. Prepisali so njihove pesmi in jih vključili v antologijo najodličnejših mojstri peresa. Samo zato jih poznamo in rečemo lahko, da so zastopniki plemstva iz naših krajev. To so seveda ljudje, ki so pisali sami zase, čeprav so se verjetno predstavili tudi občinstvu. Njihovo literarno delovanje je bilo olajšano zato, ker niso imeli eksistencialnih skrbi.

Sicer pa govorimo največkrat o dveh skupnostih prepisovalcev. To so tisti, ki so vezani na cerkvene kroge, in tisti, ki so vezani na posvetni ambient. Začniva z vprašanjem, kaj je skriptorij. Seveda ta beseda pomeni neke vrste delavnico, kjer so nastajali rokopisi, kjer so prepisovali besedila itd. Po starejših definicijah so bili skriptoriji vključeni v samostanski ambient. Ampak popolnoma napačna pa je misel, da je bil skriptorij skupnost pišočih menihov, ki je obstajal nepretrgoma več stoletij. Danes vemo, da so skriptoriji običajno zelo začasne skupnosti prepisovalcev, ki so bili povabljeni, da so prišli v neki samostan takrat, ko je treba na primer ustvariti biblioteko ali jo bistveno dopolniti z novimi teksti. Tako se je dogajalo - tudi v naši Stični - da so bili v skriptoriju ljudje, ki so sprejeli nalogo, da prepišejo različna besedila in se čez nekaj let, ko je naloga izpolnjena, razidejo. Člani skriptorija, tudi začasne delavniške skupnosti, so po navadi skušali ustvariti neki skupni slog.
V tistih samostanskih skriptorijih, kjer so delali menihi, ni bilo kakšnega posebnega plačila, saj so delali za Božji blagoslov. Svobodne obrtnike in rokodelce pa je bilo te treba plačati. Okoli 1200, ko se večina prepisovalnega dogajanja prenese v mesta in na gradove, so bili vsi, ki so vešče sukali pero, za poklic seveda ustrezno plačani. Zaradi tega se je na eni strani cena kodeksa precej spremenila, ker je prepisovalec bil kar lepo plačan.
Nekoč ste pripovedovali anekdoto, kako vas je nekje ujezilo napačno pojasnjevanje vodnika po neki knjižnici, da so v srednjem veku eno knjigo prepisovali vse življenje.
Ta izmišljotina, 'larifari', se vleče iz 19. stoletja, pač zaradi navdiha o trpečem in požrtvovalnem avtorju. Vi ste si pa zapomnili moje pripovedi o obisku knjižnice v samostanu Melk, česar se zelo dobro spominjam. Kar ovenela sem, ko sem to poslušala. Če bi eden prepisoval eno knjigo vse življenje, se vprašamo, koliko ljudi je moralo sočasno živeti in prepisovati, in kako je mogoče, da je torej človek ohranil vseh 25 let (to so leta aktivnega prepisovanja za domnevno en kodeks) od prve do zadnje strani popolnoma identično pisavo in identično tinto.

Datumi, ki so jih prepisovalci navedli v zadnji vrstici prepisanega besedila, so nam v veliko pomoč. Na primer, lahko imenujem kar zajeten kodeks za gospoda Ludvika z gradu Kozjak: v njem sta dva viteška epa in poklicni prepisovalec iz Trebnjega je delo opravil v približno treh mesecih. Torej en poklicni prepisovalec je na leto prepisal od 3 do 4 kodekse. Če je pa prepisoval samo Sveto pismo, kar se sicer po letu 1200 ni več dogajalo, je seveda porabil bistveno več časa, recimo eno leto. Ocene so približne, saj je v enem dnevu lahko prepisal od 6 do 25 tipkanih strani besedila, če prenesemo v današnji čas. Zakaj je tako velik razpon? Če so črke majhne, gre prepisovanje hitro. Če pa so črke velike (in nekatere korne knjige imajo od 15 do 17 mm velike črke), gre prepisovanje počasi in je seveda to delo bistveno bolj zamudno.
Zanimivi so tudi podatki, koliko pergamenta so porabili za izdelavo kodeksov.
Vedeti moramo, da so bile ovce v srednjem veku manjše, kot so danes, pa tudi od velikosti kodeksa je odvisno, koliko pergamenta so porabili. Za povprečen kodeks, ki je imel od 23 do 25 leg, kakih 200 folijev (kakršen je bil na primer Kodeks št. 3 iz Stične, tudi na ogled v Narodni galeriji), lahko rečemo, da so porabili kože 25 ovac. Za eno lego vsaj eno kožo, lahko pa tudi dve. Za en kodeks do 25 ovac, kar je pa že čreda. Dober pergament so delali predvsem iz ovčjih kož, ovce so pobili na koncu zime. Takrat so imele vse živali najmanj maščobe, in to je zelo pomembno za kakovosten pergament, da ni podkožno maščevje vplivalo na to, kako dobro se tinta sprime s podlago.

Isto velja za druge tipe pergamentov, kozje in telečje, pa tudi za pergament iz kož divjih živali, kakor se je dogajalo v zgodnjem srednjem veku. Prav za zgodnjekarolinški čas je znanih predvsem iz alpskih krajev več kodeksov in listinskega gradiva, za katerega so uporabili kože zajcev, lisic, volkov, tudi medvedov. A seveda so lahko pisali samo na notranji strani, saj je pigmentacija zunanje strani pretemna in so lahko na zunanjo stran zapisali samo naslov.

Če te podatke prenesemo na kodekse iz Stične, ko ob koncu 12. stoletja pri nas še ni bilo papirja, lahko pomnožimo število kodeksov (60 do 80 ali celo 100) s številom pergamentnih folijev in hitro ugotovimo, kako velike črede ovac so potrebovali za pergamentne kodekse. Vse to nam veliko pove tudi o drugih družbenih procesih, npr. o prehrambnih navadah, o sušenju in hranjenju mesa itd., seveda pa niso zavrgli niti malenkosti, žival so porabili do zadnje dlake. Vse.

Iluminacije nam povedo, da so knjige nekoč na police zlagali drugače, kot jih zlagamo danes. Postavljali so jih položno. Kdaj se je začelo vertikalni postavljanje knjig na polico, kakršno poznamo danes?
V vsem starem in srednjem veku so knjige polagali na police. Šele z razmahom tiska in veliko pocenitvijo knjig je tako rekoč zmanjkalo polic za vse natisnjeno gradivo, posebej v skladiščih pri tiskarnah. Morali bi jih imeti na kilometre. Knjige so začeli postavljati pokonci v beneških tiskarnah: Benetke so bile veliko trgovsko središče in sprejemali so knjige iz velikih evropskih tiskarskih centrov, nato pa jih razpošiljali kupcem. V Benetkah so začeli knjižne bloke postavljati pokonci že leta 1491. Približno v enem stoletju so po vsej Evropi preuredili biblioteke in od takrat stojijo knjige pokonci.
Ob koncu 15. stoletja je prišlo do resnične eksplozije natisnjenih knjig, za transport pa so knjige zlagali v sode, ki so jih valili – zaboje bi morali prenašati. Tudi tisti naš napol fantastični detajl, da je Primož Trubar tihotapil knjige v sodih, je malce nesmiseln. Knjige so razpošiljali in prevažali v sodih, ker je tako bilo običajno, tihotapstvo gor ali dol.
Na tem mestu morda še beseda o antiki v srednjem veku. Površno prepričanje bi trdilo, da je stereotipno označen 'temačni srednji vek' na antiko pozabil. Srednjeveški kodeksi v marsičem dokazujejo ravno nasprotno.

O antiki vemo toliko, kolikor nam je je srednji vek prepisal. Če ne bi v srednjem veku antičnih besedil prepisovali, bi se zgodovina naše kulture in civilizacije drugače zasukala. Kaj bi bilo torej z renesanso?
Za prepise starih besedil so zaslužni ljudje v različnih obdobjih. Recimo Langobardi, ki so se že pred letom 700 stalno naselili. Zanimivo je, da so Langobardi zelo hitro sprejeli ne le jezik podjarmljenega ljudstva - torej latinščino - in takoj po utrditvi vojaške moči so začeli prepisovati starejše, tudi antične kodekse, ki so jih našli v Spolettu, v Veroni, v Modeni, torej v podjarmljenih mestih. Najprej so prišli na vrsto pravni teksti, šolske knjige, medicinske knjige in antični pisatelji.
Pozneje je Karel Veliki (ki je želel vzore poznoantičnega cesarstva vključiti v svojo državo) ukazal prepisati in tudi okrasiti v poznoantičnem slogu vse dosegljive kodekse, Terencijeve komedije in Fiziologove knjige o simboliki živali, pa tudi dela Plutarha, Herodota in številnih pesnikov in pisateljev iz antike. Za Karlom Velikim je bilo še nekaj navdušenih raziskovalcev antike.
Kdor govori o temnem srednjem veku, govori predvsem o sebi, o pomanjkljivem zgodovinskem in kulturnem spominu. Res je, da je bil srednji vek okruten, ampak nič bolj kot 20. stoletje, a bil je radoveden čas in ljudje so želeli napredovati. V resnici je srednji vek povsem normalen, sredinski čas človeške zgodovine.

V Narodni galeriji ste pripravili izbor naše najlepše srednjeveške iluminacije oziroma knjižnega slikarstva. Produkcija v slogu ni zaostajala za drugimi zahodnoevropskimi skriptoriji?
Strašno težko je reči ja ali ne. Ker enostavnega odgovora ni. Danes imamo pravzaprav ohranjeni dve zaokroženi skupini rokopisov. Ena je iz Stične iz poznega 12. stoletja, druga je iz Žičke kartuzije iz poznega 14. in prve polovice 15. stoletja, ko res lahko govorimo o definiranem slogu posamezne samostanske skupnosti. Ampak pri nas je ohranjenih tudi dosti rokopisov, ki so nastali nekje drugje - v Parizu, v dunajskih delavnicah. S tega stališča lahko rečemo, da je Evropa prisotna pri nas. Ampak hkrati je pa mnogo rokopisov, ki so nastali v slovenskih krajih, danes razsutih po evropskih zbirkah. Tako da lahko tudi rečemo - dežela Kranjska je v vsej Evropi. Poti so bile odprte v obe smeri in le takšen je dovolj korekten pogled na srednji vek. Ne oziraje se na politične okoliščine, so ljudje in knjige potovali in potovale so rokopisne knjige, pozneje tiskane knjige. In tako, kot so prihajale k nam, tako so tudi odhajale.

V svojem dolgoletnem raziskovanju ste prelistali že vrsto dragocenih knjig. So se vam ob katerem kodeksu, ki ste ga vzeli v roke, še posebej zatresle roke?
Predavanja o knjižnem slikarstvu v srednjem veku se začnejo pri knjižnih rokopisih, ki so nastali še v poznoantični tradiciji, kot je na primer Dunajska Geneza. Imeti v rokah purpurni rokopis, ki je pisan s srebrno tinto, za katerega veš, da je bil narejen za malo princesko, je resničen razlog za vznemirjenost. Verjetno tudi ne bom nikoli pozabila, da so mi kolegi v dunajski Nacionalni biblioteki dovolili pregledati t. i. Admontsko Biblijo. To hranijo pod čisto posebnimi pogoji v trezorju, saj so uporabili pigmente, ki so kvarni in razžirajo pergament. To sem si gotovo štela v velik privilegij. Sicer pa je eden takih posebnih spominov iz zadnjega časa povezan s kodeksom, ki je hranjen v arhivu na Dunaju in ima na notranji strani slabo ohranjenih platnic zalepljen listič, na katerem je nekaj vrstic ljubezenske pesmi, napisane okoli 1400 v slovenskem jeziku. Me pa še čaka nekaj precej posebnih stvari.

Za konec morda še pogled v prihodnost. Vse bolj so med bralci razširjene elektronske knjige. Kaj vi menite o tem, vas kaj skrbi, da bi izrinile klasično knjigo?
Mene tega ni strah. Elektronska knjiga je samo nova oblika. Če si predstavljate, da so v času Julija Cezarja prevladovale predvsem knjige na lesenih deščicah in na platnu, pred tem glinaste in črepinjske knjige itd. - poznamo dosti pisnih nosilcev. Svojo vlogo je imel tudi papirus in so ga uporabljali za določene tipe besedil. Tudi voščene knjige, ki jih poznamo iz srednjega veka, so uporabljali v specifičnih primerih, npr. za skicirke, beležke. Danes smo strašno veseli, če najdemo iz srednjega veka kakšno beležko, hkrati pa vse svoje beležke mečemo stran.
Mislim, da je elektronska knjiga zapis v obliki, ki je zelo praktična, trajna pa ni. Tudi te se bodo naglo spreminjale, a za vsemi tehničnimi in civilizacijskimi spremembami bosta še vedno bralec in predvsem pisatelj. Pri elektronskih medijih me skrbi edino miselnost, ki jo opažam pri študentih. Zdi se, kot da bi se svet in zgodovina začela z računalniško dobo. Če kakšne informacije ne najdejo na Wikipediji ali je ni na spletu, si rečejo, da taka informacija ne obstaja, in se ne zganejo, da bi v roke vzeli 'klasično' knjigo. Vtis imam, da je med mladimi trenutno malo časa, namenjenega branju kot procesu, ki je večplastno. To pa je pojav, ki me skrbi.