V Cambridgeu želijo to izkustvo približati tudi tistim, ki bi se radi kar od doma zakopali v čas karolinške minuskule, gotice in sijajnih iluminacij. Čeprav bodo bralci vseeno prikrajšani za vonj po pergamentu in usnjenih platnicah, lahko od zdaj prek spleta pobrskajo po tistem najžlahtnejšem jedru slavne zbirke Corpus Christi College v Cambridgeu. Knjižnica obsega 538 rokopisov, ki jih datiramo od 6. do 17. stoletja, številni teh kodeksov pa so zdaj na voljo kot digitalne kopije.
Strasten zbiratelj, ki poskrbel za vrhunce knjižnice
Ustanovitev Corpus Christi College sega v leto 1352, najbolj pa je knjižnica univerze obogatela v času rektorja, pozneje canterburyjskega nadškofa Matthewa Parkerja (1504-1575), čigar knjižnica je še danes ponos šole. V tej najdemo slavni Avguštinov evangeliar iz 6. stoletja pa tudi najstarejšo ohranjeno kopijo Anglosaške kronike, najstarejše v angleščini zapisane zgodovine iz okoli leta 890. Tu so tudi glasbena dela, sakramentariji, komentarji k Apokalipsi, v srednjem veku tako priljubljeni bestiariji, ki popeljejo v svet živali in pošasti, itinerariji, s katerimi so si na dolgih poteh pomagale popotniške duše, in še kaj.
Veličastni rokopisi, nekateri tako veliki in težki, da jih danes težko primemo roke, saj je bilo za imenitnejši kodeks včasih potrebne kož cele tudi črede ovac, so v srednjem veku pretežno nastajali v t. i. skriptorijih. Ti so bili del samostanskih kompleksov, in tam jih je našel tudi Matthew Parker, potem ko je Henrik VIII. v času ločitve Anglikanske cerkve zaprl samostane.
Zahtevno delo natančnih iluminatorjev
Čeprav so rado podane informacije, da se je en pisar ali iluminator z izdelavo enega kodeksa ukvarjal tudi vse življenje, povsem pretirane, je bilo to vseeno izjemno zahtevno in dolgotrajno delo, avtorji takih veličastnih knjig pa so bili zelo cenjeni. A večinoma je šlo za delo, ki je bilo namenjeno Božji slavi in zatorej poplačano v onostranstvu, zato sama imena ilumnitaorjev niso bila vredna zapisa in so nam danes le redka poznana. Tu je treba kot izjemo omeniti iluminacijo Iberskega polotoka, kjer nam je po zaslugi zapisov in upodobitev na zadnjih straneh rokopisov znanih precej ilumnitaorjev in pisarjev.
Knjiga, ki naj bi jo prinesel sam sv. Avguštin
Matthew Parker se je zavedal pomena zgodovine in jo raziskoval vse do začetkov Angleške cerkve. V tisti čas nekako sodi tudi ena najpomembnejših del zbirke. Gre za Avguštinovi evangeliarij, za katerega je dolgo časa je veljalo, da je to ena od knjig, ki jih je sv. Avguštin prinesel v Canterbury, ko je prišel iz Rima leta 597. Gre za italijansko delo iz 6. stoletja, a je vse od zgodnjega 7. stoletja na britanskih tleh.
Opozoriti velja tudi na romansko Biblijo iz opatije Bury St Edmunds iz časa okoli leta 1135. S sijajnih celostranskih ilustracij še danes sije pravo zlato, ki so ga v srednjem veku nanašali bodisi z lističi bodisi ali v prahu. Ostro oko lahko pri listanju knjig tudi opazi, kako so pisarji popravili svoje napake. Pergament je bil namreč dovolj debel material in je zato dopustil praskanje črnila ter nanos novih črk.
Na spletu je tako mogoče brskati po kakih 130 rokopisih, od njihovih platnic do hrbtne strani, prek vseh iluminacij in nič manj zgovornih marginalnih risb.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje