"Ko bodo temelji popustili, to ne bo počasen proces, pač pa katastrofa," je v ekskluzivnem intervjuju za National Geographic opozorila Antonia Moropoulou z Narodne tehnične univerze v Atenah (NTUA), nadzornica nedavnih obnovitvenih del v Jeruzalemu.

Ekipa znanstvenikov z NTUA-ja je v drugi polovici marca končala leto dni trajajoča dela na arheološkem najdišču v Jeruzalemu. Kristjani to cerkev večinoma častijo kot Golgoto oziroma Kalvarijo, kjer so križali in pokopali Jezusa Kristusa. Prostor, na katerem stoji, je bil v 1. stoletju opuščen kamnolom zunaj mestnega obzidja. Okoli njega je bilo pokopališče, katerega ostanki so vidni še danes.

Ključni projekt je bil obnova edikule (tj. majhne kapelice oziroma oltarja), ki je po prepričanju kristjanov nad mestom, na katerem naj bi bilo Jezusovo telo maziljeno, zavito v mrtvaški prt in pokopano. V procesu obnove se je izkazalo, da edikula počiva na precej nestabilni podlagi predorov, grušča in malte.

Evangeliji učijo, da je bilo Kristusovo telo položeno v grob, izklesan iz kamna, v katerem ni bil pred njim pokopan še nihče. Markov evangelij dodaja, da so bile ženske, ki so šle k robu mazilit pokojnikovo telo, tiste, ki so odkrile, da je vstal od mrtvih.

Čaščenje Jezusovega poslednjega počivališča datira v četrto stoletje, ko je sv. Helena odkrila in identificirala grobnico. Njen sin, cesar Konstantin, je leta 326 zgradil baziliko svetega groba in postavil mavzolej okrog grobnice. Najbolj svet prostor - mesto, kjer je ležalo truplo - je skrit v edikuli že vsaj od leta 1555.

Stoletja gradenj in rušenj so pustila sledi
Temelji so nestabilni (tudi) zato, ker je vse skupaj postavljeno na kraju, kjer je prej stal rudnik apnenca, v katerem so postavljali grobnice premožnih Judov. V zgodnjih letih krščanske Cerkve so okrog grobnice postavljali in nato spet rušili najrazličnejša svetišča - odvisno od tega, kdo je bil na oblasti. Posledično edikula in rotunda okrog nje danes stojita na podlagi kršja predhodnih zgradb in predorov. Prizorišče vsako leto obiščejo skoraj štirje milijoni ljudi.

Zbrati bo treba še šest milijonov evrov
Strukturna stabilnost stavbe strokovnjake v resnici skrbi že skoraj sto let, a so dela do zdaj zaustavljale razprtije med tremi verskimi skupnostmi, ki si delijo skrbništvo za najdišče (Grška pravoslavna, Katoliška in Armenska cerkev), v kombinacijami s pomanjkanjem finančnih sredstev. Zdaj skušajo znanstveniki v sodelovanju s predstavniki vseh treh ver po najhitrejšem postopku začrtati potek del za utrditev temeljev. Dodatne intervencije naj bi po prvih ocenah stale šest milijonov evrov in trajale deset mesecev.

V iskanju novega soglasja
Svoj "piskrček" bi radi pristavili tudi arheologi, saj bi med deli prvič po dolgih stoletjih na plan pokukala pokopana arheološka najdišča. Ekipa NTUA-ja v teh dneh sestavlja poročilo, ki ga bodo izročili predstavnikom vseh treh verskih skupnosti. Če hočejo začeti nov projekt, morajo namreč vse vpletene strani dati svojo privolitev. "Projekt je sad kolektivnega dela," priznava tudi Moropouloujeva. "Ne pripada nam, pač pa vsemu človeštvu."

Kakršna koli restavratorska dela, ki ne bi vključevala tudi arheoloških izkopavanj, bi bila "intelektualni škandal, in to so še previdno izbrane besede," je za omenjeno revijo komentiral zgodovinar Martin Biddle, strokovnjak za zgodovino edikule in avtor najrelevantnejše knjige o tem najdišču. Prepričan je, da je pod edikulo skritih "vsaj štiri ali pet pomembnih arheoloških plasti".