Nagrado, ki velja za nekakšno Nobelovo nagrado na področju arhitekture, so Balkrišni Došiju namenili kot priznanje za njegovo skoraj 70 let trajajočo kariero. Današnja objava imena nagrajenca predstavlja prelomno potezo za nagrado, ki se je v preteklosti spopadala z očitki pomanjkanja raznolikosti. Do danes sta namreč več kot dve tretjini Pritzkerjevih nagrajencev prihajali iz Evrope ali Severne Amerike. V zadnjem desetletju pa so nagrade prejeli kar trije japonski arhitekti, en kitajski (Vang Šu) in en čilski (Alejandro Aravena) arhitekt.

Nizkocenovni stanovanjski kompleksi in javne institucije
Balkrišna Doši, ki je lani napolnil okroglih 90 let, je eden najslavnejših še živečih arhitektov indijske podceline, najbolj znan po snovanju nizkocenovnih stanovanjskih kompleksov in javnih institucij. Med njegovimi najbolj cenjenimi projekti so spominska dvorana Tagore v Ahmedabadu in razvoj nizkocenovnega naselja Aranya, ki vključuje več kot 6.500 stanovanj v mestu Indore.

Arhitekt in urbanist je med telefonskim intervjujem za CNN sporočil iz Ahmedabada, kjer živi in dela, da je odločitev žirije zanj "veliko presenečenje". Ob tem je vztrajal, da se njegovi dosežki predstavijo v kontekstu urbanega in gospodarskega razvoja Indije. "Menim, da je zelo, zelo pomembno, da je ta nagrada prišla v Indijo - seveda zame, vendar tudi za Indijo," je dejal Doši. "Vlada, oblastniki, tisti, ki sprejemajo odločitve, mesta - vsi bodo začeli razmišljati, da obstaja nekaj, kar se imenuje 'dobra arhitektura', in da se lahko ustvarijo trajnostno naravnane stvari. Šele takrat lahko začnemo govoriti o urbanizaciji in urbanizmu."

Poleg tega, da je Doši sploh prvi južnoazijski dobitnik Pritzkerjeve nagrade, se od nedavnih nagrajencev razlikuje tudi po tem, da ni avtor nobene čezmorske znamenitosti. Čeprav je redno poučeval v tujini, je velika večina njegovih stvaritev v Indiji, kar odraža njegovo zavezanost uporabi arhitekture kot načina za doseganje javnega dobrega.

Streha nad glavo za več kot 80 tisoč ljudi
"(V Indiji) govorimo o stanovanjih, govorimo o skvotih, govorimo o vaseh, govorimo o mestih - vsi govorijo, vendar ali bo kdo res kaj storil glede tega?" se je vprašal Doša. "Odločil sem se, da bom delal za tisto 'drugo polovico' - delal sem zanje in jih poskušal opolnomočiti." Prej omenjeni projekt naselja Aranya, ki so ga zgradili pred več kot 30 leti, lahko nudi streho nad glavo več kot 80 tisoč ljudem. Kot je značilno za Doshijeve pionirske stanovanjske komplekse, ima tudi ta zapleteno mrežo med seboj povezanih prehodov, dvorišč in javnih prostorov.

Ob omembi lastnega soočanja s "skrajno revščino" v otroštvu je izrazil upanje, da bo z njemu namenjeno najprestižnejšo nagrado za arhitekturno področje lahko opozoril na pomembnost socialnih stanovanj v Indiji. "Ti ljudje nimajo ničesar - nobene zemlje, nobenega prostora, nobene zaposlitve," je dejal. "Če pa jim vlada dodeli malo zemlje, lahko to v njih vzbudi prepričanje, da bodo trdo delali in tako našli način, kako zgraditi svoj dom. Če jih povežete kot skupnost, bo nastopilo sodelovanje, medsebojno deljenje in razumevanje, tako pride tudi do difuzije veroizpovedi, kast, navad in poklicev."

Več kot 100 projektov v domovini
Balkrišna Doši se je rodil v mestu Pune, ki je od Mumbaja oddaljeno približno 150 kilometrov. V zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja je delal v Le Corbusierjevem biroju v Parizu. Nato se je vrnil v Indijo, da bi nadzoroval projekte tega slavnega francosko-švicarskega arhitekta v Čandigarhu in Ahmedabadu. V Ahmedabadu je tudi ostal in tam leta 1956 ustanovil lastno podjetje Vastu Shilpa Consultants.

Od takrat je njegovo podjetje na indijskih tleh izpeljalo več kot 100 projektov. Med Došijeve najbolj znane javne zgradbe spadajo stavba odbora za električno energijo v Džabalpurju v zvezni državi Madhja Pradeš, indijski inštitut za menedžment v Bangaloreju in šola za arhitekturo v Ahmedabadu, med ustanovitelji katere je bil tudi sam.

Arhitektura, ki je resna, nikoli neokusna ali zgolj sledilka trendov
Ne glede na to, da se je v 60. letih prejšnjega stoletja navezoval na modernistične vrednote Le Corbusierja ali se spogledoval z brutalizmom, je Došijevo delo vselej ohranjalo posluh za lokalne tradicije. Desetčlanska žirija za Pritzkerjevo nagrado, ki ji predseduje avstralski arhitekt in Pritzkerjev nagrajenec iz leta 2002 Glenn Murcutt, je poudarila predvsem Došijevo zavezanost indijski arhitekturi.

"Skozi leta je Balkrišna Doši vedno ustvarjal arhitekturo, ki je resna, nikoli neokusna ali zgolj sledilka trendov," beremo v obrazložitvi. "Z globokim občutkom odgovornosti in željo, da bi s svojo kakovostno in avtentično arhitekturo pomagal svoji državi in njenim ljudem, je med drugim ustvaril projekte za javno upravo in javne službe, izobraževalne in kulturne ustanove ter tudi stanovanja za zasebne naročnike." Nadalje pa še: "Doši se pozorno zaveda konteksta, v katerem so njegove zgradbe. Njegove rešitve upoštevajo družbene, okoljske in gospodarske razsežnosti, zato ima njegova arhitektura v celoti opravka s trajnostjo."

Pritzkerjevo nagrado je leta 1979 ustanovil zdaj že pokojni Jay A. Pritzker, njen namen pa je počastiti najinovativnejše arhitekte v svetovnem merilu. Balkrišni Došiju bodo nagrado v znesku 100.000 dolarjev in bronast medaljon izročili 16. marca na slovesnosti v muzeju Aga Khan v Torontu.