Ko se je zahodnogotski kralj Alarik leta 410 spravil na zahodno rimsko cesarstvo, ga Ravena – čeprav tedaj že prestolnica – ni zanimala. Pa vendar, mesto je za dve stoletji stopilo iz siromašnosti, zacvetelo, in preden je potonilo v pozabo, dobilo nekaj sijajnih spomenikov.

Danes bi bilo brez teh arhitekturnih, mozaičnih, slonokoščenih in kiparskih spomenikov v razumevanju zgodovine zahodnoevropske umetnosti velika vrzel. Mestu je razcvet prinesel prenos središča zahodnorimskega cesarstva leta 402 iz Milana v to tedaj še pristaniško mesto (danes je sicer obala od Jadranskega morja odmaknjena kakšnih 12 kilometrov, pristanišče pa se še vedno zajeda precej globoko v mesto), zlata doba Ravene pa se je končala s cesarjem Justinijanom, ko je bilo že središče bizantinskega eksarhata (544-751).

Potem v dolgi zgodovini relativno kratkem obdobju je mesto ponovno postalo nezanimivo, umetniška produkcija v njej pa provincialna. Vendar se moramo ironično prav tej pozabi zahvaliti, da starokrščanski mozaiki pozneje niso doživeli preveč modernejših prezidav, kot se je to zgodilo v drugih velikih prestolnicah, ampak so se dovolj zgovorni ohranili prihodnjim časom. Seveda se povsem prezidavam niso izognili – bolj kot srednji vek sta svoj pečat pustila renesansa in barok – a zadosti zmerno, da lahko še danes občudujemo stik rimske in bizantinske umetnosti, helenističnega realizma in vse bolj prevladujoče srednjeveške stiliziranosti ter njenega nagovarjanja skozi govorico simbolov.

Mesto, ki je navdihnilo Karla Velikega
Mesto mozaikov pravijo Raveni, vendar takšno poimenovanje krivično zasenči prav tako veličastne slonokoščene izdelke in sarkofage tistega časa, bronaste izdelke, tapiserije in navsezadnje arhitekturo. Prav v Raveni je našel Karel Veliki, ki je štiri stoletja pozneje v svojem frankovskem kraljestvu, skušal obnoviti sijaj rimskega cesarstva, navdih za svojo znamenito dvorno kapelo v Aachnu. Želel je ustvariti 'svojo' San Vitale, dvorno kapelo, ki si jo je dal postaviti bizantinski cesar Justinijan, čeprav vanjo potem nikoli ni stopil.
Vendar k tej oktogonalni arhitekturi, ki je imela pomemben vpliv na marsikatero poznejšo stavbo, se vrnemo pozneje. Prehitevamo namreč čas, saj so San Vitale začeli graditi leta 526, skoraj poldrugo stoletje zatem, ko je Ravena dobila 'status' prestolnice, in nekaj manj od časa, ko je v mestu bivala Galla Placidia.
Življenjska zgodba, vredna filmskega scenarija
Galli Placidii je bilo verjetno 18 let, ko je Alarik obšel Raveno, oplenil Rim in kot vojni plen odpeljal tudi njo, sestro tedanjih cesarjev – Honorija na zahodu in Arkadija, ki je vladal vzhodnorimskemu cesarstvu. Cesarjeva sestra je lahko zelo prikladno pogajalsko 'orožje' in Galla ni bila izjema. Vendar to, da je bila vojni plen, je le začetek viharnega življenja, ki ga popisujejo njeni kronisti.
Zahodni Goti in Rimljani so dosegli dogovor in Alarikov naslednik Ataulf se je začel pomikati najprej proti Galiji, nato proti Iberskemu polotoku in Galla je odšla z njimi. Plenilcev večnega mesta ni zapustila tudi po končanih pogajanjih z njenim bratom, ampak se leta 414 v Narbonni poročila z Ataulfom. Ali je šlo za pravo ljubezen, posledico nekakšnega stockholmskega sindroma ali v zgodovini ne ravno redko premišljeno dinastično navezo, verjetno ne bomo nikoli vedeli. Kar koli je že bil razlog za zakon, ta ni trajal dolgo, saj je že naslednje leto Galla postala vdova. Ataulfa so namreč pokončali, njegov naslednik pa jo je poslal nazaj v Raveno. Tam se je leta 416 na željo brata Honorija poročila z njegovim zaupnikom Konstantinom.

Honorij ga je imenoval za socesarja in nekdanja vzhodnogotska vladarica je postala rimska cesarica. Rodila sta se ji Honorija in Valentinjan, vendar tudi ta zakon se je končal s smrtjo soproga leta 421. Galla je postala zelo vplivna dama zahodnorimskega dvora, s katerega pa se je umaknila zaradi Honorijeve čudaške naklonjenosti, ki je po nekaterih virih mejila že na incest, pa tudi zaradi sovražnih intrig dvora. Odšla je v Konstantinopel in se šele po Honorijevi smrti leta 423, ko je poskrbela za nasledstvo svojega sina, vrnila v Raveno.
Gallin mavzolej, ki pa ni videl njenih posmrtnih ostankov
V mesto na Gallo še danes spominja mavzolej, ki nosi njeno ime. Vendar umrla je v Rimu in v Raveni ni bila nikoli pokopana. Skromna arhitektura – takšna seveda le po dimenzijah, za opis doživetja, ko stopimo vanjo, je izbrati ravno nasproten pridevnik – je bila verjetno del danes neohranjene cerkve Santa Croce. Po eni izmed razlag bi lahko šlo za podaljšani martirij sv. Lovrenca, ki je tudi upodobljen v luneti enega od krakov mavzoleja. Ta je upodobljen ob ognjenih zubljih in rešetkah (legenda pravi, da je sv. Lovrenc svoje mučeništvo doživel na razbeljenih rešetkah) in ob odprti omari s knjigami. Gre za štiri evangelije, vendar tisto, kar je zares zanimivo, je, da nam upodobitev pokaže, kako so hranili knjige pred 1.500 leti. Te so na police položili, saj so bile preveč dragocene, da bi s pokončno postavitvijo uničili vezavo, pa tudi mnogo manj jih je bilo kot danes. Obstaja še ena razlaga tega prizora. Nekateri ga interpretirajo kot Kristusa s križem v roki (ta je kot atribut sv. Lovrenca res nenavaden), ki v ogenj meče knjige nepravovernih.

Ne le opisan prizor, tudi okras na stenah in stropu mavzoleja, je izdelan iz tisočerih mozaičnih kamnov. Doživetje, ki ga danes težko najdemo v kakšnem drugem prostoru. Obdani z mozaiki ob pridušeni svetlobi manjših oken se na eni strani oziramo k sv. Lovrencu, nad drugi k Dobremu pastirju, še bolj pa verjetno očarajo pisani ornamenti, ki so na vsaki strani drugačni. Na eni so preplet girland, na drugi barvitih trakov, če pogledamo proti vrhu, pa se nam zavrti ob izgubljanju v modrem nebu, posutem z zlatimi zvezdami.

Bizantinski imperij pokaže svojo estetiko
Le nekaj deset metrov stran od mavzoleja Galle Placidie stoji cerkev, ki jo je zgodovinar Agnelo v prvi polovici 9. stoletja opisal kot stavbo, s katero se nobena cerkev na Apeninskem polotoku ne more primerjati. Zunanjščina tega pravzaprav ne razkriva, saj je- kot je to območje značilno - v celoti zgrajena iz opeke. Vendar je oktogonalna arhitektura prinesla pomembno novost v prostor, kjer so bile do tedaj cerkve večinoma longitudinalnega tipa – torej s tlorisom latinskega križa – je iz Konstantinopla prišla centralna zasnova. Načrt je nastal približno v času nastanka znamenite Hagie Sophie, in to je tudi čas, ko je Ravena pripadala drugemu kulturnemu prostoru in postala središče bizantinskega eksarhata.

To je bila doba druge pomembne osebe v Raveni, bizantinskega cesarja Justinijana I., ki si je v cerkvi San Vitale zamislil dvorno cerkev. Ta je bila povezana s cesarsko palačo, od koder je vladar lahko neposredno vstopil v emporij (galerijski nivo) cerkve in se pri tem ni srečal z enim samim vernikom.
S tem je stkana vez med dvema najpomembnejšima stavbama – palačo in cerkvijo – in ta vez je tudi rdeča nit celotne ikonografske zasnove mozaičnega okrasa v cerkvi. Justinijan je imel mnogo odlik, skromnosti in ponižnosti pa ni bilo med njimi. Čeprav s svojo ženo Teodoro ni nikoli stopil v cerkev, sta v tej za vedno ostala prisotna. Cesarski par se je dal upodobiti v tistem delu stavbe, ki je namenjena le najsvetejšemu – oltarju in evharistiji.
Na kupoli podoba kronanega mističnega Jagnjeta opozarja na veličastje zmagoslavne Cerkve, v apsidalnem delu je, kot veleva tradicija, upodobljen Kristus z dvema nadangeloma ter ravenskima škofoma Vitalijem in Eklezijem. Povsod kar kipi od zlate, barve najsvetejšega, nebeškega, barve brez začetka in konca. Prizori na ostenju predstavljajo biblične prizore, vezane na daritev (Abraham daruje Izaka, daritev Abla in Meliezedeka itd.) in tako je dodatno opozorijo na simbolni pomen oltarnega prostora, namenjenega večni daritvi.

Večna daritev cesarskega para
Najpomembnejši sta daritvi, ki ju prinaša cesarski par. Na eni strani Justinijan, na drugi strani Teodora, ki bo po zaslugi Prokopija iz Cezareje večno ostala znana kot kurtizana, ki si je postlala cesarjevo posteljo. Vendar na tej upodobitvi ni nič, kar bi dalo slutiti o njeni preteklosti. Še več, cesarica se primerja s samo Marijo, ki prehaja v cerkev, kot ona s svojim spremstvom prihaja v svetišče. Tu je upodobitev vodnjaka, ki je marijanski simbol čistosti, na purpurnem plašču pa ima izvezene svete tri kralje s frigijskimi čepicami, ki se približujejo k Mariji na prestolu. Če ima Teodora, ki jo je Prokopij opisal kot žensko lepega obraza in očarljivega videza, a majhna in bledih lic, v rokah kelih, drži Justinijan zlato pateno. Cesarjev mozaik ne kaže nič manj ambicioznosti. Ob štetju oseb, ki stojijo ob njem, nas dvanajstica takoj spomni na število Jezusovih apostolov. Justinijan, ki ga obdajajo dvorni in cerkveni dostojanstveniki ter šest vojakov, je naslikan celo z nimbom, 'svetniškim' sijem. Še na nekoga, ki stoji ob Justinijanu, ne smemo pozabiti. Nanj nas opozarja že napis – Maksimilijan, ravenski škof, ki se mu je znal cesar primerno zahvaliti, ker je skrbel za ta pomemben del imperija.

To sta le dva od vrste pomembnih spomenikov mesta, ki leži v italijanski pokrajini Emiliji -Romanji in je kandidat za naslov Evropske prestolnice kulture 2019. Ravena je svojo dediščino pred kratkim predstavila v trenutni kulturni prestolnici. V mariborskem Vetrinjskem dvoru so razstavili kopije mozaikov, ki smo jih imeli v Sloveniji že priložnost videti.

Ravena – kandidatka za EPK 2019
Te kopije mozaikov so prepotovale že kar nekaj sveta. Kulturno dediščino Ravene namreč predstavljajo od petdesetih let naprej. Njihova pot se je – potem ko so zapustili atelje ravenske likovne akademije, kjer so jih izdelali -, začela v Parizu, zadnja leta pa potuje predvsem po evropskih prestolnicah kulture. Kopije, ki so bile tedaj same po sebi umetnine, približajo mozaične podobe, ki so na stenah cerkvenih ladij, apsid ali kupol od gledalce lahko precej odmaknjene. Posamezne prizore iz Kristusovega življenja bi bilo tik pod ostrešjem bazilike San Apollinare Nuovo brez pošteno nagnjene glave težko opazovati. Vendar čeprav v marsikateri ravenski cerkvi pristno atmosfero starokrščanske umetnosti pogosto skazijo pozneje dodane poslikave ali kiparski dodatki, celovitost neposrednega doživetja srečanja z mozaiki v apsidah cerkve San Vitale ali pa Sant'Apollinare in Classe ali pa intimne atmosfere mavzoleja Galle Placidie ni mogoče poustvariti. Se bo treba kar podvizati v nekdanjo rimsko središče.