Letošnje 12. Reške poletne noči so v HNK-ju Ivana pl. Zajca na Reki pod sloganom Kljub vsemu! trajale mesec dni in na 17 prizoriščih predstavile okoli 50 gledaliških, glasbenih, plesnih, likovnih in filmskih dogodkov.
Nagrajena tudi Domen Križaj in Nika Gorič
Končale so se z mednarodnim tekmovanjem mladih opernih pevk in pevcev, na katerem je prvo nagrado prejela hrvaška sopranistka Ana Petričević, drugo turški tenorist Ibrahim Yesilay, tretjo pa slovenski baritonist Domen Križaj. Petričevićeva in Križaj, študent solopetja na ljubljanski glasbeni akademiji, sta prejela tudi posebno nagrado Opere HNK Ivana pl. Zajca, ki obsega angažma v enem izmed prihodnjih projektov. Križaj je dobitnik številnih priznanj na domačih in mednarodnih tekmovanjih, lani pa je za operne nastope na Salzburških slavnostnih igrah, za nastope s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo in z orkestrom ljubljanske operne hiše prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. Ob tem so baritonista in vzporedno še študenta medicine gostili v oddaji Mladi virtuozi programa Ars.
Nagrado Panonske filharmonije, ki bo prihodnje leto sodelovala z reškim HNK-jem, sta prejela Yesilay in slovenska sopranistka Nika Gorič. Goričeva je diplomirala iz klasičnega petja s poudarkom na glasbenem gledališču na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, podiplomski študij nadaljuje na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu.
Festivalska novost – tekmovanje Zinka Milanov
Na opernem tekmovanju, sicer novosti letošnjih Reških poletnih noči, je sodelovalo več kot 70 pevk in pevcev z vsega sveta. Pod dirigentskim vodstvom Roberta Homna je na zaključku nastopilo deset finalistov, vsak s po dvema arijama. Tekmovanje nosi ime po svetovno priznani hrvaški sopranistki Zinki Kunc-Milanov, ki je kariero začela v ljubljanski Operi z vlogo Leonore v Verdijevem Trubadurju oktobra 1927. Do leta 1939 je tu redno gostovala, v zagrebški Operi pa je redno nastopala od 1929 do 1936. Kot operna in koncertna pevka je gostovala v največjih opernih hišah po svetu, redno je nastopala v znamenitih newyorški Metropolitanski operi in milanski Scali.
Trilogija o hrvaškem fašizmu
Osrednji dogodek 12. Reških poletnih noči je bila integralna izvedba Trilogije o hrvaškem fašizmu režiserja Oliverja Frljića, ki je pred dobrim letom prevzel tudi vodenje reškega gledališča, in dramaturga Marina Blaževića, tudi ravnatelja Opere, ki je del HKN-ja. V enem večeru so izvedli tri kontroverzne predstave režisersko-dramaturškega dvojca (Bakhe, Aleksandra Zec in Hrvaško gledališče), s katerimi sta brezkompromisno zagrizla v vprašanja hrvaške politike in kulture od 90. let prejšnjega stoletja do danes in v ospredje postavila zanikane in nekaznovane vojne zločine, vprašanja konkretnih žrtev in odgovornosti zanje, vlogo Cerkve, sodstva in kulture, predvsem gledališča, ki se na dogodke ni odzvalo. Trilogiji so posvetili še pogovor in provokativni Frljićev in Blaževićev performans Otkaz Frljiću i Blaževiću ob odprtju festivala.
Gledališče mora vzpostavljati protivojni diskurz
Triurno trilogijo so premierno izvedli na dan hrvaškega praznika dan protifašističnega boja, za varnost pa je skrbela tudi policija. Začela se je pred gledališko zgradbo z Bakhami iz leta 2008, predstavo, ki si antični tekst izposoja kot okvir za tematiziranje sovraštva v današnji družbi in v ospredje postavlja uboj civilistov v splitskem pristanišču Lora. Spomnimo, takratni intendant splitskega HNK-ja Milan Štrljić je predstavo najprej prepovedal, po posredovanju hrvaškega premierja Iva Sanaderja (v predstavo so vključili tudi televizijske posnetke Sanaderjevega govora na Splitski rivi in televizijske novice, ki so poročale o primeru Lora) pa prepoved umaknil in Bakhe so tako po glasnih odzivih le doživele premiero na Splitskem poletju.
Na gledališkem odru se je trilogija nadaljevala z Aleksandro Zec, predstavo o dvanajstletni deklici, ki so jo kmalu po osamosvojitvi Hrvaške umorili pripadniki hrvaške vojske med vojno v Zagrebu in ostali nekaznovani. Tretji del, Hrvaško gledališče, v ospredje postavlja neodgovornost hrvaškega gledališča 90. let prejšnjega stoletja, v katerem se ni nikoli vzpostavil protivojni diskurz, je povedal Frljić.