Težko bi se bilo odločiti, kateri pesnik je imel bolj daljnosežen vpliv na slovensko literaturo. Anton Aškerc je v marsičem vplival na Gregorčiča, ki pa se je v zavest širše javnosti morda bolj vtisnil: kaplan iz Rihenberga je najlepše v slovenskem jeziku upesnil lepote Soče in muke svoje neizživete ljubezni. Anton Aškerc je, v nasprotju z liričnim Gregorčičem, najbolje obvladal ljudski ritem balad in romanc.
Simon Gregorčič se je rodil 24. novembra leta 1844 na Vrsnem pod Krnom. Po maturi je želel študirati klasično filologijo, a se je zaradi pomanjkanja sredstev usmeril v bogoslovje. Kot kaplan v Kobaridu je srečal svojo veliko ljubezen Dragojilo Milek, ki je postala simbol za njegovo razklanost med duhovniškim in posvetnim življenjem. Gregorčič je umrl leta 1906 v Gorici.
Sladki strup zatajevane ljubezni
Kot je v Pregledu slovenskega slovstva zapisal Janko Kos, se Gregorčičevo pesništvo glede na motive in ideje deli na ljubezensko, domovinsko, življenjsko izpovedno in pripovedno. Gregorčič je bil po svojem bistvu izrazito erotične narave, vendar se zaradi omejitev svojega poklica in morale, ki jo je priznaval, ni mogel pesniško izživeti v ljubezenski poeziji v pravem pomenu besede. Vseeno v njegovem opusu izstopajo Ti meni svetlo ...!, Kako srčno sva se ljubila, Kropiti te ne smem, Pil i jaz sem sladki strup in Izgubljeni cvet.
Med Gregorčičevimi domovinskimi pesmimi posebno mesto zavzema pesem Soči, ki je, kot opozarja Kos, spesnjena v obliki slovesnega nagovora Soči, ki si jo pesnik predstavlja v podobi svežega dekleta.
Tudi v veri je prostor za dvom
Pesem Človeka nikar!, ki velja za Gregorčičevo najbolj filozofsko pesem, sodi med njegovo življenjsko izpovedno liriko. Pesnik je pesem oblikoval kot pogovor z bogom, zaradi svoje panteistične naravnanosti pa je negativno vznemirila takratne katoliške kroge.
Večerna zarja prve romantike
Gregorčičevo pesništvo ni sledilo takratnim prevladujočim evropskim smernicam, ki so se od realizma že nagibale v dekadenco in simbolizem. Gregorčič je bil idejno in formalno še vedno bližje predromantiki in romantiki. Svetovnonazorsko je ostal zvest katoliški veri in v nasprotju z Antonom Aškercem ni tako vztrajno iskal drugačnih duhovnih poti, dvom pa mu je vzbujala izbira njegovega poklica.
Aškerc: Nemirni duh v "napačnem" poklicu
Anton Aškerc se je rodil 9. januarja leta 1856 v Globokem pri Rimskih Toplicah. Gimnazijo je obiskoval v Celju, potem pa je stopil v mariborsko bogoslovje, čeprav ni čutil nagnjenja za duhovniški poklic. Bil je kaplan po več štajerskih krajih, leta 1898 pa je prosil za upokojitev in nato deloval kot mestni arhivar v Ljubljani, kjer je umrl leta 1912.
Aškerc je začel pisati relativno pozno, veliko pozornost pa je vzbudil leta 1890, ko je objavil zbirko Balade in romance. Kot v svoji knjigi Pregled slovenskega slovstva piše Janko Kos, je Aškerc na začetku devetdesetih let veljal za največjega živečega epskega pesnika in je imel med svobodomiselno mladino, tudi na Cankarja, velik vpliv. Kasneje je izdal še vrsto zbirk, gojil je ljubezensko, domovinsko, refleksivno in napol filozofsko pesem.
Svetovnonazorsko je ubiral svojo pot
Aškerčeve balade in romance se delijo na tiste iz ljudskega življenja, pa tiste z zgodovinsko snovjo in tiste, ki imajo v ospredju socialno vsebino. Omeniti velja njegovega Mejnika, Godčevo balado, Homerjevo smrt, Judit, Tlako in Zimsko romanco. Aškerc je zvrst balad in romanc sprejel iz tradicije predromantike in romantike, toda, kot opozarja Kos, je z njimi hotel izražati miselnost, ki ni bila več romantična. Bliže temu cilju je prišel z legendami in parabolami, zlasti ko se je usmeril v satiro, polemiko in kritiko.
Aškerc je v nasprotju z Gregorčičem zavrgel katoliško dogmo in se je oprijel panteizma, pozitivizma in materializma. Zavzemal se je za liberalna načela ter verjel v svobodo in neodvisnost posameznika in naroda.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje