Pred mesecem dni je od nas za vedno odšel spoštovani profesor, plodovit zgodovinar in nenadomestljiv mentor dr. Janez Cvirn. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je predaval od leta 1991, pred tem je bil zaposlen v Zgodovinskem arhivu in Pokrajinskem muzeju Celje. Danes so se njegovemu spominu, opusu in pečatu, ki ga je pustil v generacijah študentov in doktorantov, poklonili vodstvo fakultete in zgodovinskega oddelka, njegovi kolegi, sodelavci in študenti.

Profesor Janez Cvirn je bil eden tistih zgodovinarjev, ki so dosledno in vestno upoštevali zgodovinsko metodo in teorijo, a je ob tem ostal odprt za nove načine raziskovanja in pisanja. Pogosto je poudarjal, da zna dober zgodovinar delati z viri in domišljijo, pri tem pa slednja ne sme prevladati.

Zgodovinske knjige in študijske skripte je pisal z zgodovinsko natančnostjo, analitičnim pristopom, upoštevanjem virov, a na "bralcu prijazen način". Tako se je pogosto zgodilo, da si ob guljenju podatkov o nastajanju, formaciji, spreminjanju, presedanju in elastičnosti novih političnih strank v njegovih tekstih spontano in ob začudenih pogledih učnih kolegov bruhnil v smeh, ko te je presenetila vključena anekdota ali karikatura.

Bil je profesor, ki ni strogo držal meje med svojim svetom in svetom študentov. Razumel je težave, prepreke in dileme, ki so se nam porajale, postregel s podobnimi situacijami v svojem življenju in s tem dal vedeti, da so stvari premagljive. Stopil je korak dlje in ponudil pomoč, zastavil svojo besedo ali pa preprosto skupaj z nami obupoval nad nepravičnostjo sistema.

Ob kakršnem koli zgodovinskem vprašanju je vedno imel nekje v spominu točno določen tekst, knjigo ali zgodovinski fond, ki bo v pomoč in referenco. Njegovo podrobno poznavanje tako literature kot virov obdobja, ki ga je proučeval, je bilo prav osupljivo. Na novo je postavljal razumevanje in dojemanje občutljivih časov formacije slovenskega naroda, zgodovine Nemcev na Slovenskem, razvoja parlamentarizma v Habsburški monarhiji. Bil je eden prvih, ki se je aktivno lotil proučevanja kulturne zgodovine in se odmaknil od suhoparnega opisovanja političnih dogodkov ter osebnosti.

Njegova osvetlitev sprememb civilnega prava, proučevanje policijskih in sodnih kronik, predstavljanje zgodovine prav nenavadnih segmentov življenja običajnih ljudi v preteklosti – od dvobojevanja, prostitucije pa do homoseksualnosti – je odpirala nove poglede in zgodovino delala še bolj privlačno. Kot soustanovitelj revije Zgodovina za vse je dajal priložnost za objavljanje tekstov mladim, še neuveljavljenim zgodovinarjem, jih pri tem spodbujal in mnogokrat primaknil tisti ključen klin, na katerega so se pri svojih raziskavah lahko uprli.

Pogosto je potarnal, da ga čaka še kupe najdenih virov, ki jih je treba obdelati in postaviti v zgodovinski kontekst. Ostaja njegov pester in obsežen opus člankov, šolskih učbenikov, razprav, zbornikov, monografskih knjig, filmskega scenarija ter mentorstva številnih diplomskih, magistrskih in doktorskih del. A končne pike mu ni uspelo narediti.

V slovenskem zgodovinopisju je nastala velika praznina. Pogrešali vas bomo, gospod profesor.