V akademskih krogih je bila cenjena kot neutrudna in predana pedagoginja in znanstvenica, zlasti kot edina specialistka za zgodovino slavistike v Franciji.

Antonija Bernard (1942-2010) je bila dolgoletna predstojnica katedre za slovenščino na Državnem inštitutu za vzhodne jezike (INALCO).

Velika knjiga za majhen narod
Na področju slovenistike je zaorala ledino in opravila veliko delo: je avtorica nepregledne vrste objav v znanstvenih revijah, pa tudi prvega Que sais-je o Sloveniji in prve Kratke zgodovine Slovencev v francoščini. Prav tako je pod njenim urednikovanjem nastal prvi multimedijski priročnik za učenje slovenščine, namenjen francoskemu občinstvu.

Bernardova je imela tudi velike zasluge za poučevanje slovenskega jezika v Franciji. Več let je otroke slovenskih izseljencev prostovoljno učila materni jezik, na začetku osemdesetih pa je dosegla, da se je slovenski jezik uvrstil med izbirne predmete za državni maturitetni izpit. Po osamosvojitvi Slovenije je v sodelovanju z ljubljansko filozofsko fakulteto vzpostavila oddelek za slovenščino na univerzitetni ravni.

Zaslužna je tudi za razpoznavnost slovenske književnosti na frankofonskem področju. Redno je prirejala literarne večere s slovenskimi pesniki in pisatelji na obisku v Parizu in številna predavanja. V zadnjih letih se je uveljavila tudi kot prevajalka, med drugim je poskrbela za francoski prevod Jančarjevega romana Katarina, pav in jezuit in zadnje štiri romane Borisa Pahorja.

Priznanje za zasluge
Za prispevek k prepoznavanju Slovenije, njene literature in jezika v Franciji ter zasluge pri ohranjanju narodne zavesti pri slovenskih izseljencih je leta 2000 prejela častni znak svobode Republike Slovenije.