Med Ravnikarjeve vidnejše arhitekturne stvaritve se uvrščajo poslopje pošte in trgovine v Vremskem Britofu (1978), občinska stavba v Sežani (1979), sežanski Kulturni center Srečka Kosovela (1981) ter Primorsko dramsko gledališče (1994) in knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici (2000). Ustvaril je številne izvedbene in natečajne projekte, oblikoval interierje in gledališke scenografije, s svojim delom pa se je predstavil na več kot 20 razstavah doma in v tujini.

Številna priznanja za poklicne dosežke
Osnovna Ravnikarjeve arhitekture je bila izhajanje iz konkretnega prostora. "Začetki moje poklicne kariere segajo na Kras, ki je verjetno arhitekturno najbolj izrazita in markantna krajina. Značilen element kraške arhitekture je zid, določa pa jo tudi poseben način oblikovanja in prelivanja prostorov. Za Kras je namreč značilno, da je pred hišo neki napol javen in napol zaseben prostor, imenovan 'borjač' in ta prehod od narave, od zunaj k notranjemu ali zasebnemu ter omenjen element zidu sta se zagotovo naselile vame," je pojasnjeval pred sedmimi leti, ko je prejel Prešernovo nagrado za arhitekturni opus.

Ravnikar je za svoje delo prejel še številna druga priznanja, že leta 1980 nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 pa Plečnikovo nagrado. Leta 2006 je na Dunaju dobil Herderjevo nagrado. Bil je tudi častni član Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.

Ravnikar se je rodil leta 1943 v Ljubljani. Diplomiral je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in gradbeništvo. Od 1977 do 1980 je sodeloval v Skupini KRAS, bil je član uredništva revije AB - Arhitektov bilten. Od leta 1983 je vodil organizacijski odbor vsakoletnih Piranskih dnevov arhitekture. Leta 1992 je ustanovil revijo Piranesi in bil njen glavni urednik. Od leta 1993 je predaval na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, piše na spletni strani arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar.