Dramski, filmski in televizijski igralec Janez Škof je pustil neizbrisen pečat v slovenski uprizoritveni umetnosti zadnjih petdeset let. Njegova matična gledališka hiša je bilo Mestno gledališče ljubljansko, v katerem je Škof ustvaril okoli 50 različnih karakternih in humornih vlog, od katerih mu je bila najbolj pri srcu vloga Kapetanoviča v Petanovi in Fritzovi priredbi Labichovega Gospoda Evstahija iz Šiške.
Uradno in formalno se je Janez Škof upokojil leta 1984, vendar pa je bil njegov odhod v pokoj zgolj administrativen, saj je na njemu tako ljubih odrskih deskah vztrajal še naprej. Tako so se na seznamu njegovih zadnjih gledaliških vlog znašle vloge Franca v Marodičevi Pritožbi Franca Mezleša, Martinoviča v Brešanovem Hudiču na Filozofski fakulteti, Vohljača v Deklevovi Sli Boheme, Otta v Kroetzovi drami Človek Maier, Ludvika v Jovanovičevih Generacijah in druge. Igralski profil Janeza Škofa so v veliki meri določale karakterne in humorne vloge, pogosto pa so ga zasedali v Cankarjevih igrah. Tako je bilo Škofu namenjeno, da je interpretiral Dacarja v Pohujšanju in Komarja v Hlapcih.
Pravilna sodba Lojzeta Filipiča
V Mestno gledališče Ljubljansko je igralec, ki je nekaj več kot desetletje najprej preživel v celjskem gledališču (1951-1965), vstopil predvsem po zaslugi legendarnega dramaturga Lojzeta Filipiča, ki je s svojim načinom vodenja in oblikovanja repertoarja postavil nekatere še danes vzorčne standarde koncipiranja modernega gledališča. Filipič je v Janezu Škofu prepoznal velik igralski potencial in ga leta 1965 odprtih rok sprejel v svoj ansambel. Škofovo odlično igro in tudi njegov izraziti fizis so kmalu odkrili tudi filmarji. Na prelomu petdesetih v šestdeseta je bil pokojnik tako del igralskih ekip filmov raznolikih žanrov, ki v genezi slovenskega filma še danes veljajo za prelomne; vidimo ga v filmih Dobri stari pianino, Veselica, Nočni izlet, Družinski dnevnik, Minuta za umor, Naš avto, prav tako pa tudi v danes že kultni nadaljevanki Mali oglasi.
Začetek v Operaciji Mire Mihelič
Kot smo že omenili, je Škof v svet profesionalnega gledališča vstopil v Celju. Kot svojo prvo vlogo je tam oblikoval vlogo dr. Donata v predstavi Operacija Mire Mihelič. Že prve kritike so bile navdušujoče: "Lepo, jedrnato in plastično izdelan lik, brez pretirane teatralike," so med drugim zapisali. Janez Škof je znal navdušiti občinstvo vseh generacij in prav ta aplavz, ki ga je bil vedno znova deležen, je bil zanj potrditev, da se je odločil prav, ko je kljuboval očetu. Na očetovo željo - tudi njegov oče je bil igralec - se je namreč Škof zares izučil za zavirača, premikača in kretničarja, nato pa še za nadzornika električnih zvez na železnici. A na gledališče, v katerem je prvič nastopil pri desetih, ni pozabil in se je leta 1950 udeležil tečaja za poklicne igralce slovenskih gledališč. Storil je prav, saj je bil to začetek dolge kariere, ki se je dokončno končala šele z včerajšnjo smrtjo.
Žalna slovesnost bo v petek ob 14.30 v Mestnem gledališču ljubljanskem.
C. R.
Vabimo vas, da si ogledate nekaj utrinkov iz kariere Janeza Škofa, ki jo je v oddaji Velika imena malega ekrana, popisal scenarist in režiser Slavko Hren. Dodajamo še nekaj fotografij iz arhiva Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje