Marjan Marinšek, rojen 31. 1. 1941 v Kozjem, je bil po poklicu univerzitetni diplomirani pravnik. Služboval je kot pravnik, delal na občini Velenje, leta 1975 je bil imenovan za v. d. ravnatelja novega Kulturnega centra Velenje (pozneje preimenovan v Kulturni center Ivana Napotnika), ki ga je moral šele ustanoviti, po ustanovitvi pa se je tam zaposlil in ostal vse do upokojitve leta 2007. Ves ta čas je bil strasten zbiratelj in ustvarjalec.
Zbiratelj Gasparijevih razglednic
Marinšek je leta 1986 priredil prvo samostojno razstavo Gasparijevih razglednic oziroma voščilnic iz svoje zbirke, za kar se je odločil po obisku pri Maksimu Gaspariju, ki niti sam ni vedel, koliko razglednic je ustvaril. Od takrat je Marjan Marinšek priredil 52 razstav Gasparijevih razglednic po slovenskih knjižnicah in galerijah ter skupaj z Ivanom Sivcem izdal knjigo Slovenska pravljica Maksima Gasparija.
Zbiratelj prvih beril in stare šolske opreme
Po lastni zamisli je Marinšek kot edini v Sloveniji in eden redkih na svetu začel zbirati prva berila in ustvaril zbirko okoli tisoč prvih beril z vsega sveta, med katerimi najdemo tudi prva berila z ozemlja današnje Slovenije od leta 1819 do 2000, ko so prva berila v klasični obliki prenehala izhajati, berila iz držav nekdanje Jugoslavije in v jezikih narodnosti, iz zamejstva, iz vseh evropskih držav in vseh petih celin, ter v jezikih manjših.
Poleg prvih beril je Marinšek ustvaril tudi zbirko stare šolske opreme: klopi in table, računala, šolske torbice, peresnice, kamnite tablice s kamenčki, peresnike in peresa, črnilniki, šolske slike slike državnih poglavarjev, šolska razpela, umivalnike, spužve, omare, klopi in stole. V šolah, kjer slavijo šolski jubilej, je postavljal staro učilnico iz časov, ko je šola nastala, in v njih izvajal "Pouk po starem" z otroki iz šole, sam pa je odigral strogega nadučitelja. V Kozjem je postavil stalno muzejsko zbirko "Šola moje mame".
Začetnik Pikinega festivala
Astrid Lindgren je prvič srečal leta 1989 v Novem Sadu, dve leti pozneje pa jo je obiskal na Švedskem. Izdal je njeno biografijo in začel Pikin festival. Še pred festivalom je zasnoval predstavo Kako je nastala Pika Nogavička, s katero je gostoval po šolah v Sloveniji, prirejal razstave o Piki Nogavički in populariziral pisateljico Astrid Lindgren ter Piko Nogavičko. Bil je vodja in glavni organizator prvega Pikinega Cicidneva, ki ga je že tretje leto preimenoval v Pikin festival. Podobo Pike za festival je naročil pri Jelki Reichman, pri Svetlani Makarovič prepesnitev dveh pesmi o Piki Nogavički, pri Bojanu Adamiču pa festivalsko himno.
Ljubezen do zbiranja
Za otroke in mlade je zbiral in razstavljal tudi knjige iz raznih držav sveta, tiske, posterje, lutke in druge predmete, povezane z znanimi knjižnimi junaki, kot so Ostržek, Rdeča kapica, Robinzon Crusoe ali Andersen.
Za odrasle je ustvaril zbirko starih papirnatih jaslic, ki jih nekoč postavljali po domovih, posebno kmečkih. V zbirki so tudi jaslice slovenskih avtorjev, kot so Maksim Gaspari, France Gorše, Aleksa Ivanc, Bara Remic, Josip Uran. Od otroštva dalje je hranil stare filmske programe, izvirne fotografije filmskih zvezd z avtogrami, pismi, knjige in stare filmske revije ter albume in drugo propagandno gradivo starih kinematografov, filmske programe nekaterih distribucijskih hiš in okoli dvesto filmskih plakatov iz šestdesetih let in pozneje ter nekaj izvirnih predfilmov produkcije Zastava film: Filmske novosti.
Zapriseženi citrar
V zbirki starih slovenskih citer je zbral bordunske, violinske, harfne, mandolinske, kitarske, madžarske, šolske, elegijske in koncertne citre. Bil je med ustanovitelji Citrarskega društva Slovenije in njegov častni član. Je tudi ustanovitelj in voditelj festivala Prešmentane citre v Velenju in Prešmentani citrar. Ustanovil in vodil je ansambel Šaleške predice, Trio moj dom in Marjanke, citre pa poučeval na Univerzi za tretje življenjsko obdobje.