Z občasno razstavo v Krškem prvič predstavljajo izvirni izvod prve slovnice slovenskega jezika, ki je po besedah predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC-ju SAZU-ja Kozme Ahačiča slovenski jezik uvrstila na častno deveto mesto med evropskimi ljudskimi jeziki, ki so dobili slovnico v sodobnem pomenu besede.
Priročnik, a le za jezikoslovce
Pred slovenskim jezikom sta jo sicer v 15. stoletju dobila italijanski in španski jezik, v 16. stoletju pa še francoski, češki, portugalski, valižanski, poljski ter nemški jezik. Po podatkih krškega muzeja se je Bohorič pri pisanju slovnice v največji meri naslanjal na latinsko slovnico svojega učitelja Filipa Melanchthona. Vidni so tudi vplivi kratke slovnice antičnega slovničarja Donata in nemške slovnice iz 16. stoletja Johanna Claja, Bohorič pa je na več mestih našel izvirne rešitve za opis zgradbe slovenskega jezika.
Njegova slovnica je bila priročnik, namenjen bralcem z dobrim znanjem latinščine in nemščine ter vsaj osnovnim znanjem slovenščine, torej predvsem visoko izobraženim Slovencem in tedanjim evropskim jezikoslovcem. Ni šlo torej za splošni jezikovni priročnik, ki bi usmerjal rabo jezika in za krepitev jezikovne samozavesti.
V Wittenbergu natisnjena slovnica se je ohranila v več izvodih, v Krškem pa bodo predstavili enega od treh, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Razstava, ki so pripravili v sodelovanju s to knjižnico, bo na ogled do 21. marca.
Od bohoričice do gajice
Adam Bohorič je bil prvi slovenski protestantski šolnik in slovničar. Rodil se je okoli leta 1520 pri Brestanici in umrl v Nemčiji leta 1598. Jezikoslovje in glasbo je študiral v Wittenbergu v Nemčiji, v Krškem pa je vodil šolo. Bil je tudi ravnatelj stanovske šole v Ljubljani in je zanjo napisal prvi šolski red, v katerem slovenskemu jeziku priznava položaj pogovornega in poučevalnega jezika.
Sestavil je berilo Ljubljanska začetnica, slovarček in otroško Biblijo, najpomembnejša je njegova prva slovnica slovenskega jezika, ki jo je napisal v latinščini in naslovil Zimske urice. V tej je opisal slovensko pisavo, tako imenovano bohoričico, ki jo je sestavil skupaj s Primožem Trubarjem, Jurijem Dalmatinom in Sebastijanom Kreljem. Ta je bila v uporabi do sredine 19. stoletja, ko jo je zamenjala gajica. Z Bohoričevo slovnico je slovenščina samo 30 let po prvem tisku dobila znanstveni knjižni dokument svojega obstoja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje