Učni načrt za slovenščino za osnovno šolo velja za 500 šol, 160.000 učencev in 5.000 učiteljev. Nastajati je začel leta 1995, leta 1998 je bil sprejet, vmes sta se zgodili dve spremembi in zdaj velja učni načrt iz leta 2011. V preteklem tednu je izšel predlog posodobljenega učnega načrta, ki je, kot je na seji dejala Milena Mileva Blažič, neke vrste krpanka. Prepričana je, da se iz tega tradicionalnega nastavka ne da narediti sodobnega modernega demokratičnega, v Evropo usmerjenega učnega načrta.
Kot je še dejala, je prisotnost slovenskih avtoric v učnih načrtih po celotni vertikali le 15-odstotna. Meni, da bi moralo biti v učne načrte za slovenščino ne le vključenih več slovenskih avtoric, temveč tudi več svetovne književnosti in ljudskega izročila, ki zdaj predstavlja le en odstotek, kar je, kot je dejala, katastrofalno.
Cilj je motiviran bralec
Učni načrti so podvrženi spremembam, je na seji dejala Mojca Poznanovič Jezeršek, vodja predmetne skupine za slovenščino na Zavodu RS za šolstvo. Njihovo izhodišče je komunikacijski model pouka slovenščine, izbira knjižnih besedil pa je odvisna od ciljev pouka na določeni stopnji. V osnovni šoli je cilj motiviran bralec. Ker so učni načrti, kot je dejala, živa tvorba, bi v obveznem delu veljalo premisliti, kaj je treba zamenjati. Sama je mnenja, da mora biti v osnovnošolskem izobraževanju kanon izključno nacionalni.
Odraz pomanjkanja sistemskega dela
Pisateljica Barbara Simoniti, ustanoviteljica ženskega odbora Mira, ki deluje znotraj Slovenskega centra PEN, je poudarila, da bi morali slabo zastopanost slovenskih avtoric v učnih načrtih gledati v širšem kontekstu. Pred 25 leti je Zahodno Evropo zajel val zanimanja za ženske avtorice, ki pa je pred Slovenijo obstal, pravi. Slovenija je tedaj razpravljala o tem, ali sploh potrebuje zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Slaba zastopanost avtoric v učnih načrtih je, kot je dodala, odsev pomanjkanja sistemskega dela na tem področju.
Selektivni stik z literaturo poškoduje zmožnost kritične presoje
Literatka Stanislava Repar je prepričana, da se v Sloveniji goji enospolno dojemanje pojma književnosti, s tem pa tudi ustvarjanje spolnih stereotipov v družbi. Tako selektivni stik z literaturo lahko pri mladih poškoduje zmožnost kritične presoje, meni. Mladostnice so se denimo prisiljene identificirati z moškimi junaki, kar se potem prenaša tudi v realno življenje. Kot pravi, je vprašljivo tudi, ali je mogoče to težavo rešiti le s kozmetičnimi popravki učnih načrtov, ali pa bi bilo treba spremeniti načelen pristop na tem področju.
Potrebna je sprememba literarnega kanona
Tudi predsednik komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport ter predavatelj na Univerzi v Novi Gorici Zoran Božič je mnenja, da je avtorice treba pripeljati v obvezni del učnih načrtov. Učni načrti so posledica literarnega kanona, o njem pa so odločili moški ali pa ženske z moškimi očmi, ženski pogled manjka. Rešitev vidi v spremembi literarnega kanona, učne načrte pa kot najmočnejše orodje.