Vila Zlatica je sestavni del najstarejšega jedra vilske četrti Rožna dolina, katere začetki segajo v zadnjo četrtino 19. stoletja. Za investitorja Leopolda Klepca jo je zgradil stavbenik Jakob Acceto po načrtih iz leta 1909 kot klasično zasnovano enonadstropno najemniško večstanovanjsko vilo s secesijskimi prvinami in obdajajočim vrtom.

Med letoma 1918 in 2000 je bila v lasti družine vidnega slovenskega politika, domoljuba in uglednega gospodarstvenika, bančnika, publicista ter najbolj slavnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja (1851-1941).
Vilo je Hribar preimenoval v Vilo Zlatico po svoji takrat petletni hčerki. Do leta 1923 so Hribarji vilo oddajali, nato so se vanjo vselili. Leta 1933 je bila na južni strani dozidana po načrtih arhitekta Josipa Costaperarie, sama vila pa prenovljena. Z vselitvijo Hribarja in njegove družine je objekt postal reprezentančna enodružinska vila z vrtom, ki ga je Hribar povečal z dokupom zemljiške posesti na vzhodni strani vile.
Po smrti Zlatice Hribar (1913-2000) je lastnica vile postala država. Leta 2010 je vlada s pogodbo o neodplačnem prenosu javne kulturne infrastrukture vilo z zemljiščem prenesla v last in posest Mestne občine Ljubljana (Mol), istega leta je Mol prenesla objekt v upravljanje Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML).
Kulturni spomenik lokalnega pomena
V vili je ohranjena Hribarjeva delovna soba, knjižnica in vse ostalo pohištvo ter druga premična dediščina z osebnimi predmeti Hribarja in njegove hčerke Zlatice Hribar. Predmeti so v zbirki MGML-ja, predstavljajo spomeniško zbirko in imajo status kulturnega spomenika lokalnega pomena.
Vila Zlatica danes predstavlja izjemen dokument polpretekle zgodovine. Dodatno vrednost ji daje ohranjena oprema družine Hribar, ki verodostojno priča o bivalni kulturi višjega sloja ljubljanskih meščanov v prvi polovici 20. stoletja. Kot piše v osnutku odloka o razglasitvi Vile Zlatice za kulturni spomenik lokalnega pomena, bodo lahko z njeno pomočjo generacije zanamcev spoznavale kulturnopolitično preteklost in bolje razumele zgodovinske procese ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom.
Obdobje Hribarjeve Ljubljane
Hribar je bil od leta 1882 član ljubljanskega mestnega sveta in med letoma 1896 in 1910 ljubljanski župan. V času županovanja in že pred tem si je močno prizadeval za modernizacijo Ljubljane. Vodil je izgradnjo mestnega vodovoda in mestne elektrarne. Omogočil je izgradnjo plinarne, uredil plinsko napeljavo in dal zgraditi prvo javno kopališče, mestno ubožnico na Vodmatu, nove bolnišnice in šole ter številne spomenike zaslužnim možem iz slovenske zgodovine. Uspelo mu je tudi vzpostaviti mestno tramvajsko omrežje. To obdobje so večkrat poimenovali "preporod Ljubljane" ali "obdobje Hribarjeve Ljubljane".
Za slovensko zgodovino je pomembno njegovo politično udejstvovanje in njegov prispevek k uveljavljanju uporabe slovenskega jezika v takrat pretežno nemško govorečem meščanskem okolju. Po 1. svetovni vojni pa je bil pooblaščeni minister in poslanec kraljevine SHS v Pragi ter pozneje pokrajinski namestnik za Slovenijo in nazadnje tudi jugoslovanski senator. V znak protesta proti italijanski okupaciji je leta 1941 storil samomor, tako da je zavit v jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico. V poslovilnem pismu je zapisal verze iz Krsta pri Savici Franceta Prešerna: "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi".
Kot je razvidno iz osnutka odloka, je Mol obnovo vile in vrta vključila v Strategijo razvoja kulture v Mol-u 2016-2019 in za obnovo predvidela 1,5 milijona evrov.