Odgovor na zgornje vprašanje je verjetno že brez vnaprejšnjega razmišljanja pritrdilen; konec koncev je le umetnost tista, ki naj bi preko svojih izraznih sredstev poskrbela ne le za estetske užitke, temveč tudi za odsev družbene situacije in jo s tem tudi opozarjala na njene slabosti, napake, vrline ... Torej je praznik, posvečen slovenski umetnosti, na vsak način potreben, da se vsaj takrat zavemo prispevka umetnikov in umetnosti.

Pa vseeno se je zdelo Skrušnýju potrebno zastaviti vprašanje, ki ga je sam večkrat slišal iz ust novinarjev in ga strnil takole: "Se vam ne zdi nekoliko anahronistično podeljevati državne nagrade za kulturo in umetnost v času, ko so Slovenci z državno osamosvojitvijo pridobili vse atribute suverene nacije, ko so, tako kot vsi moderni evropski sosedje, prepustili vzvode upravljanja javnih zadev – rei publicae – politiki, znanosti in ekonomiji, ko sta torej kultura in umetnost bolj ali manj hoté izgubili svojo naciotvorno – in še toliko bolj – državotvorno vlogo in pomen?"

Je torej po dvajsetih letih slovenske samostojnosti res čas, da se kultura in umetnost "iz javne parapolitične arne vrneta v intimni prostor", torej v okrožje srca in obzorje duha, kot je to ubesedil Skrušny. Na vsak način se zdi, da umetniki – ne glede na to, v katerem prostoru bivajo – črpajo iz okrožja srca in duha, a ob tem je, če povzamemo bistvo uvodnega nagovora, potrebno, da prav ta umetniškost najde zavetje v moči države, pa čeprav le simbolno in morda tudi samo za en dan – 8. februar. Kar pa se ponovno deluje nekoliko nespodobno, saj gre le za en dan.

Na prvi pogled paradoksalno – glede na uvodni govor – se tudi zdi, da je bila osrednja slovesnost v režiji in po scenariju Nede Rusjan Bric naslovljena L'art pour l'artiste - Umetnost umetniku. Da je torej umetnost namenjena zgolj lastni stroki, da se naslavlja sama nase? Avtorica je z naslovom slovesnosti želela poudariti, da se tokrat ne slavi umetnosti, ki je sama sebi namen, ampak ima točno določenega naslovnika – umetnika nagrajenca kot vir in ob enem tudi kot končnega prejemnika, ob njegovi strani pa je občinstvo, ki je za hip uzrlo 'umetniško udejstvovanje'.

In pravzaprav je že govor Skrušnyja šel v to smer; res je sicer, da je želel opozoriti na to, da država vse bolj 'zapušča' umetnost; a ta kljub temu vendarle mora ostati v domeni umetnikov, saj so oni njeni nosilci in njeni izvajalci. Torej umetnost najprej pripada umetniku, ta pa jo potem preda svojemu občinstvu (in če hočete, tudi državi).

Osrednji lik gledališko-plesnega dela proslave je bil Dionizov Satir (tokrat z naglasom na â, in ne na í) v podobi Blaža Šefa, ki se je z zafrkljivostjo in kavzinevednostjo zapletel v besedni dvoboj s prvakoma grškega Olimpa (Sandi Pavlin in Maša Kagao Knez), ter ju z besedami Andreja Trakovskega, Frana Milčinskega, Shakespeara, Hezioda in nekaterih nagrajencev vpraševal po bistvu umetnosti in predvsem po njenem namenu. Satir odgovorov grških bogov ni rade volje sprejemal in je raje vztrajal v svoji, recimo temu, nevednosti, iz katere pa je bilo slutiti tudi nekakšno intuitivno občudovanje umetnika. Iz tega je mogoče razbrati, da umetnost ni dostopna le poklicanim, temveč vsem.

In navsezadnje se je tudi Prešernov nagrajenec, tržaški pesnik Miroslav Košuta, v svojem zahvalnem govoru obrnil na slovensko prestolnico in matično državo ter ju opomnil, da ne smeta pozabiti na zamejske umetnike kot ene izmed nosilcev slovenske identitete in besede. Tiste, ki po Košutovih besedah v Trstu vse bolj izginja. Pesniki pa jo obujajo. Zatorej – naj gre umetnost umetnikom, da jo ti predajo naprej.