Novi zakon bo začel veljati 1. marca. Ker na ministrstvu za kulturo, kjer so ga pripravili, menijo, da gre za pomemben zakon, so še enkrat predstavili nekatere glavne novosti. Zakon je bilo po ministrovih besedah treba spremeniti, ker so bile v obstoječem zakonu iz leta 1999 določene pomanjkljivosti in slabosti. Cilj novega zakona je vzpostaviti učinkovito varstvo dediščine in pri tem skrbeti za njeno primerno obnovo, uporabo in oživljanje, je dejal Simoniti.

Odprava nesistemskega financiranja
Z novim zakonom bo treba na novo ugotoviti, kateri od muzejev in galerij, ki jih ni ustanovila država, bo pridobil status pooblaščenega muzeja, ki bo opravljal državno službo. Muzeji so namreč, kot je pojasnila državna sekretarka Jelka Pirkovič, financirani nesistemsko, saj ni pravne podlage za to, da državni proračun financira občinske muzeje. Zakon po njenih besedah to nesistemskost popravlja oziroma ukinja.

Nova vloga dediščine v razvojnih in prostorskih planih
Druga pomembna novost zakona je nova vloga dediščine v razvojnih in prostorskih planih. Po dozdajšnjem sistemu je dediščina dobila status z vpisom v register, kar je bila obvezna podlaga za vključevanje dediščine v prostorske plane. Skozi to je bila dediščina, ki nima razglasitve, varovana. Z novim zakonom pa so spremenili ta način varovanja tako, da sam vpis v register nima več pravnih posledic.

Register je dejansko strokovna evidenca in na podlagi teh spoznanj ter drugih raziskovanj in dokumentiranja bodo pripravili t. i. varstvena območja, nazadnje pa bo minister sprejel pravilnik, v katerem bodo določene meje in natančne varstvene usmeritve. Šele to bo pomenilo, da se taka varstvena območja obvezno vključujejo v prostorsko in drugo načrtovanje, je pojasnila sekretarka.

V katerih primerih je potrebno soglasje za posege?
V zakonu je poleg tega bolj natančno določeno, v katerih primerih je potrebno soglasje za posege v dediščino in spomenike oziroma v katerih primerih ti dokumenti niso potrebni ter kdaj se lahko lastniku predpiše določena ravnanja, npr. obvezno pripravo raziskav dediščine ali konservatorskega načrta. "Skratka, poskušali smo upoštevati tudi to, da morajo imeti lastniki in drugi uporabniki dediščine zagotovljeno pravno varstvo," je dejala Pirkovičeva. V sam sistem institucij pa po njenih besedah niso posegali.

Razglašanje in živa dediščina
Ena od novosti zakona je tudi v postopku razglašanja dediščine, ko država ali krajevna skupnost sprejme akt o razglasitvi. Novost je v tem, da na podlagi tega akta ni več treba izdajati odločb lastnikom, ampak so lastniki vključeni v predhodni postopek, ko se akt pripravlja; s tem imajo, tako sekretarka, možnosti uveljavljati svoje poglede in koristi.

Zakon tudi širi predmet varstva na t. i. živo dediščino. Pod tem pojmom je mišljena nematerialna ali nesnovna dediščina v obliki tradicij, znanj, verovanj, vedenj in podobno, kar opredeljuje tudi Unescova konvencija o varstvu nesnovne dediščine, ki jo je Slovenija ratificirala pred kratkim, je še pojasnila Pirkovičeva.