Maribora se v razpravah o modernistični arhitekturi v Sloveniji ne omenja pogosto. A vendar je bil v mestu, ki je bilo tudi v povojni Jugoslaviji sinonim za industrijsko mesto, realiziran projekt, ki izvrstno demonstrira tudi idejni zastavek modernizma. V letih 1927 in 1928 so v Mariboru zgradili mestno delavsko kolonijo, 147 najemniških hiš, ki so veljale za 'vzorčni' primer stanovanjske gradnje za delavce, saj so, kot je v pregledu slovenske arhitekture 20. stoletja zapisal Stane Bernik, na izvedbo projekta vplivala ugodna posojila mariborskega urada za zavarovanje delavcev in sodelovanje mestne občine, k hitri uresničitvi pa so prispevala prizadevanja domačih gradbenih in obrtnih podjetij. Po načrtih Ivana Vurnika je tako nastalo prvo celovito delavsko naselje v Sloveniji, ki je delavcem omogočilo sicer skromne standarde individualnosti, z vrtovi pa tudi stik z naravo.

Pri projektu je sodeloval tudi Viktor Šlajmer, ki je kasneje skupaj z Jožetom Jelencem (leta 1926 sta ustanovila eno največjih gradbenih podjetij v Mariboru med obema svetovnima vojnama inž. arh. Jelenc & inž. Šlajmer) po zamislih zdravnika Mirka Černiča izdelal načrte za njegov sanatorij. Sanatorij, ki so ga odprli leta 1930, je bil posebnost tako zaradi arhitekture kot tudi zaradi osebnega pristopa pri obravnavi bolnikov, zaradi umanjkanja katerega so bolniki prej odhajali v Avstrijo.

Terasa za zračne in sončne kopeli
Posebnost arhitekture je bila ravna streha oziroma terasa. Kdor je bral roman Čarobna gora Thomasa Manna, se gotovo spomni, da so v njej tuberkulozni bolniki v vsakem vremenu imeli 'zračne kopeli'; torej tudi v mrazu so 'ždeli' na balkonih in postajali vedno bolj bolni. Prav zračnim in sončnim kopelim je bila namenjena streha oziroma terasa Černičevega sanatorija. S tem podatkom seveda ne želimo namigovati, da so bolniki kot v Čarobni gori na terasi trpeli v vsakem vremenu.

Ob 90-letnici mariborskega sanatorija so na spletni strani vlade RS zapisali: "Stavba je bila moderno opremljena, s centralno kurjavo ter toplo tekočo vodo in telefonom v vsaki sobi. Hrano so dostavljali po dvigalu iz kuhinje. Zanimivost in novost je bil tudi električni avtomatski hladilnik, ameriški Frigidaire, ki je bil prvi in edini v Mariboru. Z njim je bilo poskrbljeno za neoporečnost hrane."

Černič je v finančne težave zašel že v času gospodarske krize, ključni rez v zgodovini sanatorija pa je bila druga svetovna vojna. Po njej je bil sanatorij nacionaliziran in konec 50. let priključen zdravstvenemu domu dr. Adolfa Drolca. Zadnja leta je stavba, katere lastnica je mariborska univerza, zapuščena. Začasno jo je oživil letošnji trienale umetnost in okolje – Eko 9, objekt pa je obiskala Karmen Marčič Podlesnik.

Eko 9 je oživil prazne in zapuščene prostore
Jure Kirbiš, vodja projekta Eko 9, je med drugim povedal: "Odločili smo se, da bomo trienale naredili v prostoru, ki ni galerijski, in poiskali prostor, ki draži, vznemirja, tako galeriste kot Mariborčane, ki opazujemo prazne in zanimive prostore, vanje pa ne moremo vstopati. Ta stavba je zagotovo zaživela in v duhu naše teme smo ji dali grozljivi naslov stari sanatorij." Trienala je že konec in odprto ostaja vprašanje, kaj bo mariborska univerza storila z vilo na Tyrševi 19, kdaj bo stavba obnovljena in kakšne vsebine bodo v njej.

Risba dobiva večjo veljavo
V bližini Maribora, na Ptuju pa je na ogled razstava, ki potrjuje, da v zadnjih letih risba dobiva večjo veljavo. Medij, ki so ga številni razumeli kot manjvrednega in kot orodje kompleksnejšim medijem, vedno več kuratorjev in umetnostnih zgodovinarjev obravnava kot polnokrven in nemalokrat kompleksen medij. Eden vrhuncev tega leta glede na predstavljanje risbe je bila gotovo razstava flamskih risb 16. in 17. stoletja v oxfordskem muzeju Ashmolean, kjer je bilo mogoče videti groteskne izbruhe domišljije Pietra Bruegla starejšega ali Petra Paula Rubensa.

O vzponu priljubljenosti risbe priča aktualna razstava Risomanija v galeriji mesta Ptuj. Zanimivo je, da kot risarje spoznamo tudi umetnike, ki jih bolj poznamo po delu v drugih medijih. V tem oziru lahko omenimo Marka Požlepa, nekateri od na razstavi zastopanih umetnikov pa se posvečajo zgolj risbi.

"Širjenje" udejstvovanja umetnikov
Razstavo si je ogledal Boštjan Jurečič, ki je ob videnem med drugim zapisal: "Velja opozoriti na tole: skozi večji del dvajsetega stoletja se je tipičen slikar ali kipar ukvarjal s slikarstvom ali kiparstvom, risbo in grafiko. Pozneje smo spremljali ugašanje zanimanja za tako imenovane tradicionalne medije, mislimo na slikarstvo in kiparstvo. Nekaterim se je pač zazdelo, da so tradicionalni mediji zastareli. Občutek je bil navezan na implicitno prepričanje, da umetnost – podobno kot znanost – napreduje ali da 'mora' napredovati. Zaznali smo nekakšno širjenje: tipičen slikar ali kipar se v zadnjih desetletjih ukvarja tudi z videom, zvočno umetnostjo, performansom, instalacijo, seveda pa še vedno proizvaja tudi statične podobe."

Risba velja za medij izraza trenutka, za hipen medij, za način hitrega zaznavanja misli. Vendar to ne drži povsem. Umetniki, ki so v risbi našli primarni način svojega izražanja, pogosto ustvarjajo kompleksna dela. Nekaj jih boste videli tudi v današnji oddaji Osmi dan.

Sodobne tendence modnega oblikovanja
Risba oziroma skica je osnova dela modnih oblikovalcev. Nedavno je v Ljubljani potekal Ljubljanski teden mode, ki zagotovo kaže nekatere sodobne tendence, denimo stremljenje k trajnostnemu oblikovanju in spolno nevtralni modi. Vseeno je na mestu vprašanje o statusu dogodka, katerega se ne udeležujejo nekateri mednarodno uspešni oblikovalci. Denimo, ni bilo znamk Akultura ali Cliché, ki se sicer predstavlja na newyorškem, pariškem ali milanskem tednu mode in ima mednarodni doseg.

Sorodna novica "Dokaz, da slovenska modna scena raste in postaja vse prepoznavnejša na širšem območju"

Ljubljanski teden mode je obiskala Melita Kontrec in v pogovoru z udeleženci – predvsem mlajšimi – je lahko ugotovila, da se oblikovalci pogosto odzivajo na razmere v svetu in razvoj tehnologije. Neža Dapčevič je tako denimo povedala: "Zdaj en mesec študiram v Parizu. Tam že zelo delajo z umetno inteligenco, tako da želim to zdaj vključiti v svoje kreacije." Umetna inteligenca pomaga vizualizirati ideje oblikovalcev.

Med mlajšimi oblikovalci pa je zaznati tudi spoštovanje tradicije, starih obrtniških veščin, kot je eksperimentiranje z rastlinskimi barvili, česar se je lotil v Makedoniji rojeni oblikovalec Dragan Hristov. Hristov, ki se je prav tako predstavil na sejmu v Rogu, o modi razmišlja tako: "Neposredno odraža čas, politične in družbene vidike življenja. /…/ Če obstaja želja po enakopravnosti spolov, se to odraža v spolno nevtralnih oblačilih."

Zvonka Makuc – oblikovalka, ki je oblekla vrsto igralcev
Modno oblikovanje in svetovanje je bilo izhodišče poklicnega udejstvovanja Zvonke Makuc, kostumografinje, ki bo na festivalu slovenskega filma jutri prejela nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmskega ustvarjanja. Njeno ime je povezano z več kultnimi filmi. Njeno prvo sodelovanje pri filmu je tako povezano s filmom Sreča na vrvici, večkrat pa je sodelovala tudi z režiserko Majo Weiss.

Ta je Maši Levičnik med drugim povedala: "Zvonko Makuc odlikuje vse tisto, kar dober kostumograf mora imeti. Ljubezen do filma, ljubezen do umetnosti, ljubezen do kostumov, zna odlično timsko sodelovati, torej v relaciji kostumograf – režiser, zna sodelovati znotraj svoje ekipe." Sicer pa je dragocen tudi uvid, ki si ga Zvonka Makuc po dolgi karieri 'sme dovoliti'. Pravi, da spremlja ustvarjanje kolegov, opaža pa, da imajo danes slabše razmere za delo, kot jih je imela ona. Zato si želi, da bi odločujoči vsem filmskim poklicem povrnili dostojanstvo.