Cankarjev dom je pravzaprav slovenski mit; vse od začetkov njegovega snovanja. Gradnja je potekala med letoma 1977 in 1982, torej v obdobju vrtoglavega zadolževanja Jugoslavije. Konkretneje: V drugi polovici sedemdesetih let je Jugoslavija vstopila v obdobje hkratnega hitrega povečevanja zadolženosti in permanentne visoke brezposelnosti. V letu 1982, torej v letu dokončanja Cankarjevega doma, je zadolženost dosegla okoli 20 milijard ameriških dolarjev.

V tujini sicer razmer niso nujno ocenjevali kot drastične. Tedanji zahodnonemški veleposlanik v Jugoslaviji je tako denimo sredi leta 1982 v poročilu o zahodnonemško-jugoslovanskih pogovorih na Ohridu zapisal: "Če bo (Jugoslaviji, op. P. B.) uspelo rešiti pomanjkanje likvidnosti, je zaradi naravnih bogastev in drugih potencialov Jugoslavije (rezerve v produktivnosti, surovine) njena zadolženost na dolgi rok obvladljiva. Tu gre za obvladljiv proces, ki ga ni mogoče uvrstiti v isto kategorijo kot tista na Poljskem ali v Romuniji."

No, zadolženost je na isti ravni ostala do leta 1985. Zakaj se je nato umirila, kako je potekalo dogovarjanje z Mednarodnim denarnim skladom in liberalizacija zakonodaje (prisilna seveda), pa je tema, ki presega obseg tega besedila.

Prepoved investicij v družbene dejavnosti, SR Slovenija pa gradi Cankarjev dom
Osvetlitev finančne situacije Jugoslavije v tistem obdobju je relevantno zato, ker je Beograd z namenom varčevanja prepovedal investiranje v družbene dejavnosti, 18. januarja 1978 pa je bil vseeno podpisan Družbeni dogovor o izgradnji in financiranju Kulturnega doma Ivan Cankar. Nastalo je orjaško gradbišče, na katerem je bilo včasih hkrati tudi petsto ljudi, kot se je spominjal Miro Kert, ki je kot direktor delovne organizacije KDIC (Kulturni dom Ivana Cankarja) od pomladi 1978 do jeseni 1982 vodil gradnjo Cankarjevega doma.

Obstaja seveda še en mit o Cankarjevem domu, ki 'naj bi' pojasnil, zakaj je tako velik del kompleksa pod zemljo. Ta mit govori o tem, da naj Beograd ne bi dovolil izgradnje višje stavbe, zato so program umaknili pod zemljo. Druga različica zgodbe govori o tem, da je arhitekt Edvard Ravnikar z 'vkopanjem' velikega dela programa želel ohraniti prvotno kompozicijo in razmerja tedanjega Trga revolucije.

Humanisti na čelu Cankarjevega doma
Že leta 1982 je vodenje Cankarjevega doma prevzel diplomirani filozof in sociolog Mitja Rotovnik in na položaju ostal do leta 2014, ko ga je nasledila diplomirana komparativistka in nemcistka Uršula Cetinski. Tudi novi direktor te ogromne kulturne in kongresne ustanove ima humanistično izobrazbo; z 'dodatkom'. Poleg študija filozofije in sociologije kulture je namreč doštudiral tudi režijo. In prav po delovanju v tem polju ga najbolj poznamo.

Njegova zadnja zadolžitev je bilo vodenje Prešernovega gledališča Kranj, pred tem je bil umetniški vodja gledališča Glej. Teji Kunst je razkril svoj pogled na vodstvene pozicije: "Sama režija je vodit neko ekipo ljudi, ustvarjalnih in tehničnih in podpornih, v neko skupno smer, k nekemu skupnemu cilju. Tako da je v bistvu razlika v gabaritih, ne toliko v samem ravnanju. Pri gledališkem projektu je nekaj mesecev intenzivnega dela s končnim rezultatom in z režiserjevo poporodno depresijo, ko ga nihče več ne potrebuje. Igralci imajo do tega drugačen odnos, saj ostanejo v projektu in v zgodbi. In v bistvu je vodenje kulturne hiše podobno. Ljudi je več, čas trajanja je absolutno daljši, ciljev je mogoče več, ampak v osnovi gre za isto stvar, za vizijo, za komunikacijo, za delo z ljudmi."

Večino poklicnega življenja 'na svobodi'
Na rezultate bomo seveda morali še nekaj časa počakati, prav tako na pravico do ocenjevanja Novakovega mandata. Vseeno smemo zapisati, da je morda njegova prednost tudi ta, da je bil skoraj celotno poklicno življenje samozaposlen v kulturi in tako pozna oba pola kulturne scene: 'prekarnega' in institucionalnega.

Morda se je ob novici o njegovi kandidaturi marsikdo začudil. A Novak, ki je 'marsikaj' – gledališki režiser, performer, gledališki mentor, tekstopisec, kolumnist, prevajalec, producent, urednik, tudi računalniški programer –, je svojo odločitev za kandidaturo za radijsko oddajo Prvaki tedna nedavno pojasnil tako: "/…/ zdelo se mi je, da gre za priložnost, ki se mogoče ne bo hitro ponovila, in da sem zdaj karierno in osebnostno na točki, ko se mi še ljubi sprejemati takšne izzive. Star sem 44 let in mogoče čez pet let ne bo enake situacije. Ocenil sem, da sem zdaj na položaju, ko se lahko taki izjemno zahtevni in kompleksni vlogi res posvetim. Hkrati mislim, da Cankarjev dom potrebuje sveže ideje in prenovo. In to je v bistvu spodbudilo potem mojo odločitev."

Upam, da me bo 'po Cankarju' še kdo povohal …
Novaka smo spoznali tudi kot kulturnega aktivista in nekoga, ki se odziva na družbene težave. Vendar se zaveda, da bo zdaj moral predvsem predstavljati in soustvarjati slovensko kulturno politiko in osebna stališča – tako za Prvake tedna – nekoliko potisniti vstran. Zaveda se tudi, da njegov mandat verjetno ne bo tako 'večen', kot je bil Rotovnikov. Kako razmišlja o času 'potem', je Teji Kunst med drugim povedal: "/…/upam lahko, da me bo enkrat, ko bom v Cankarju zaključil, še kdo povohal, to nikakor ni samoumevno ali nujno."

Na velikem odru Cankarjevega doma pa nikoli ni režiral Paolo Magelli, véliki italijanski režiser, ki pa se že desetletja dobro znajde tudi v prostoru nekdanje Jugoslavije. Je poleg režije vendar študiral tudi slavistiko. V Slovenijo je 'delovno' prispel že v sedemdesetih, ko je v ljubljanski Drami nanizal kar tri režije. Ob njegovi tokratni vrnitvi v to ustanovo je novi in obenem začasni veliki oder Drame krstil z dramo Otroci sonca Maksima Gorkega.

Gorki – intelektualni zvezdnik v zaporu piše dramo
Gorki je besedilo napisal v Petropavlovski trdnjavi, zloglasnem zaporu političnih 'prestopnikov'. To je bil čas neuspele revolucije leta 1905, katere cilj je bila uvedba ustavne monarhije. Tedaj je bil Gorki že prava 'zvezda', tako med inteligenco kot med razredno zavednimi delavci, za seboj pa je imel tudi že veliko let političnega aktivizma.

V besedilu Otroci sonca naslika fresko srenje, ki je izgubila stik z 'zunanjo' resničnostjo, katero zaznamujeta epidemija kolere in zvoki topovskih strelov. Glede na epidemijo kolere, ki se je v resnici zgodila leta 1862, bi lahko dogajanje umestili v čas neposredno po prelomnem letu 1861, ko je bilo v ruskem cesarstvu odpravljeno tlačanstvo, kar ocenjujejo kot najpomembnejši politični dogodek v Rusiji 19. stoletja. To seveda ni olajšalo življenja revnih množic, ki jih je 'okrepil' velik dotok nove cenene delovne sile, stara aristokracija pa je 'po ovinku' preko davčnega sistema še vedno prejemala znatne dohodke.

Današnja relevantnost drame Otroci sonca
Mladi Maksim Gorki je kot novinar dodobra spoznal resnični svet tedanje Rusije in odtujenost privilegirane elite, ki se – vsaj v drami Otroci sonca – 'utaplja' v nepomembnih sporih, brezdelju in utopijah. O svojem branju besedila je Magelli Juliji Vardjan Menkovski povedal: "Zdi se mi, da to besedilo močno reflektira stanje duha v današnji Evropi. /…/ Zelo dobro vemo, da živimo v svetu, v katerem nenehno traja vojna; nikoli je ni konec."

O politiki želimo govoriti preko gledališča
Politični aktivizem ni tuj niti Magelliju. Rojen je bil leta 1947 in leta 1968 je bil 'ravno prav' star za udejstvovanje v tedanjem revolucionarnem letu. Kot pove Vardjan Menkovski, se je z željo po spremembah s somišljeniki zaklenil v narodno gledališče Toskane, od koder prihaja. Magelli: "Bili smo zelo mladi. Tam je bil tudi Roberto Benigni, ki ga vsi poznate (in ki je prve izkušnje kot igralec dobival v Pratu, od koder prihaja Magelli, op. P. B.), tam je bila Pamela Villoresi, ki jo zaradi filmov Paola Sorrentina tudi vsi poznate. Bili smo skupina mladih ljudi, ki so o politiki želeli govoriti preko gledališča."

Če je v osemdesetih Paolo Magelli na območju Balkana veljal za kontroverznega režiserja, je danes prava gledališka institucija. Kaj še je povedal za oddajo Osmi dan – prisluhnite mu danes ob 21.40.

Največji onesnaževalec: gradbena panoga
SNG Drama Ljubljana je torej v fazi prenove in dograditve. Po podatkih, ki jih je nedavno objavil časopis Der Spiegel, je prav gradbena panoga največji onesnaževalec na svetu. Skupaj z rušenjem že obstoječega grajenega fonda je odgovorna za 60 odstotkov vseh odpadkov. Približno velja, da je za gradnjo stavbe z okoli 50 stanovanji s površino 70 kvadratnih metrov potrebnih skoraj 2600 ton betona, 1800 ton opeke, 80 ton strešnikov, 180 ton malte, 60 ton lesa … Letno naj bi tako denimo na Zemlji proizvedli kar 4 milijarde ton cementa, ki bo čez nekaj desetletij zelo verjetno kot del betona pristal na odpadu.

Urbano rudarjenje
Zaradi teh nevzdržnih razmer se med drugim razvija panoga tako imenovanega urbanega rudarjenja, postopki, s katerimi lahko od odpadkov, ki so kompoziti različnih snovi, izoliramo denimo kovine (na primer s pomočjo magnetnih ločevalcev gradiv) ali gradbeni pesek, ki ga na Zemlji že primanjkuje, in to ponovno uporabimo. Stare stavbe torej postanejo vir gradiv za nove.

Zdi se, da je za bolj zeleno in trajnostno usmerjeno gradnjo lažje navdušiti mlade. In prav ta zastavek arhitekturnega načrtovanja je bil v ospredju letošnje konference platforme LINA, mreže evropskih arhitekturnih institucij, ki jo koordinira ljubljanska Fakulteta za arhitekturo, njen namen pa je povezovanje mladih z uveljavljenimi institucijami. Konference izbranih projektov se je v Sarajevu udeležila Eva Semič.

Koristno zbiranje kosovnih odpadkov
Med izbranimi projekti, ki bi jih lahko umestili v polje urbanega rudarjenja, je projekt Lomi, madžarskega kolektiva girlscanscan. Raziskuje možnosti ponovne uporabe predmetov in materialov, najdenih na kosovnih odpadih. Ta zastavek pa ima korenine v madžarski preteklosti ali kot je povedala članica kolektiva Lilla Kammermann: "V času socializma je občina v Budimpešti dobila idejo, da bi na določen dan ob 18.00 lahko pred stavbe postavili kosovne odpadke in ob 6.00 zjutraj bi jih občinsko podjetje pobralo. In v teh dvanajstih urah se je vsako okrožje spremenilo v neformalni trg, na katerem so si ljudje izmenjevali dobrine."

Ustvarjanje banke materialov
Kot je bilo predstavljeno na konferenci, lahko najdeni materiali določenim skupinam omogočijo tudi vzpostavitev prostorov, ki jih v njihovem kraju primanjkuje. Eva Semič je izpostavila skupino mladih arhitektov, ki so v dublinskem pristanišču iz recikliranih materialov in "ustvari sam" gradbenih postopkov ustvarili začasni alternativni javni prostor. Pravijo, da v Dublinu primanjkuje prostorov, namenjenih kulturnim vsebinam in mladim, postopki vzpostavitve takšnih prostorov pa so pogosto oteženi. Arhitekt David Hurley iz kolektiva Rubble je povedal: "Vse skupaj se je začelo z vzpostavitvijo banke materialov, nabranih okoli Dublina. /…/ Med tednom smo nato sodelovali s študenti, ki so s pomočjo teh materialov naredili intervencije, v petek pa z njihovo pomočjo gostili nek dogodek."

Eno od spoznanj današnjega časa in tudi konference LINA je, da je pravzaprav razpoložljivih objektov dovolj, le smiselno jih je potrebno posodobiti oziroma renovirati. Na svetu je bilo že več primerov inovativnih projektov, ki so s širitvijo stavbe nazunaj včasih tudi povečali površino stanovanj in bili – kot v primeru švicarske soseske Telli – izvedeni tako hitro, da so stanovalci svoja stanovanja morali zapustiti zgolj za 10 dni. Kako torej razmišljajo mladi in kakšne rešitve iščejo v obdobju, ki ga razglašamo za čas zelenega prehoda, sledi več v današnji oddaji Osmi dan.

Mateja Valentinčič pa je obiskala festival nemega filma v Pordenonu. Gre za festival, na katerem filmski arhivi z vsega sveta predstavljajo ponovno najdene in restavrirane kratke in celovečerne filme iz obdobja pred prihodom zvoka. Zlahka bi predvidevali, da bo gradiva za program zmanjkalo v nekaj letih. Vendar je festival letos potekal že 43-ič in kot vedno je direktorju Jayu Weissbergu in njegovi ekipi uspelo najti tematsko sidrišče. Posebno pozornost je festival tako namenil ženskam – tako v uzbeško-sovjetskih filmih iz dvajsetih let prejšnjega stoletja kot v poklonu Anni May Wong, v Hollywoodu diskriminirani ameriško kitajski igralki.