Pričujoči album je vsebinsko nadaljevanje obeh predhodnikov, a hkrati nedvoumen odmik od njune zvočne, pa tudi širše vsebinske podobe. Brina se je namreč iz pretežno etnozasedbe počasi transformirala v sodobno folk-rock skupino, ki pogosto še vedno črpa motive iz ljudskega izročila, a se hkrati, s povsem samosvojimi interpretacijami tradicionalnih motivov, od njega vse bolj oddaljuje. Poleg tega pa njena zbirka vsebuje tudi vse več umetnih, povsem avtorskih skladb, ki bi jih lažje kot v etno ali ljudsko glasbo uvrstili med šansone ali celo med svojevrstne urbane popevke.

Zasedba željo po raziskovanju in odkrivanju novih glasbenih prostranstev lahko uresniči tudi zato, ker ideje glavne protagonistke zasedbe Brine Vogelnik podpira vrhunska postava izkušenih, dojemljivih, širokih in odprtih glasbenikov, ki svojo virtuoznost podrejajo skupnemu cilju. Ustvarjalno veličino jim tokrat uspe predstaviti v devetih skladbah, ki jih v izvedbenem smislu poleg instrumentalne dorečenosti zaznamujejo navdahnjene, doživete, tankočutne vokalne interpretacije ter kot pika na i še odlična produkcija Chrisa Eckmana.

Verjetno se bo album marsikomu zdel prepočasen, preveč umirjen, odpeljan z ročno zavoro. To je pač posledica strogo premišljenega koncepta, ki ne sili v veseljačenje in zabavljaštvo, ampak prek izrazito temačnega, melanholičnega, tu in tam že kar srce parajočega vzdušja usmerja pozornost v bolj poglobljeno dojemanje njihovega ustvarjanja - na področje, kjer Brini trenutno ni para na domačem glasbeno–umetniškem prizorišču.

Ocena: 5; piše: Dušan Jesih