Okoli leta 1500 je Albrecht Dürer naslikal svoj najbolj izpopolnjen avtoportret. Na sliki je bil videti 'sumljivo' podoben tradicionalnim upodobitvam Jezusa Kristusa in slika je vabila k interpretaciji, da gre pri sliki za vrhunski izraz Dürerjeve samoidolatrije. V resnici znamenita slika, ki si jo lahko ogledamo v münchenski Stari pinakoteki (Alte Pinakothek), ne izraža umetnikovega samoljublja. Tako kot v izvirni rabi motiva ecce homo gre tudi pri Dürerjevem portretu za reprezentacijo ranljivosti, bolečine in trpljenja. Le da tokrat ne gre za trpljenje najbolj človeškega med ljudmi, ampak za trpljenje umetnika.
Slika tako govori o tem, da naj bi bila človečnost bistvo umetnika, kot je bila bistvo tistega, ki je želel rešiti ljudi in jim pokazati pot v večnost. Po nekaterih interpretacijah pa naj bi Dürer s sliko želel poudariti tudi odrešilno in ustvarjalno moč umetnosti, ki je podobna moči Jezusa Kristusa. V zagovor tej razlagi se navaja tudi Dürerjev zapis na sliki. "Jaz, Albrecht Dürer iz Nürnberga, se, starega 28 let, upodabljam v barvah," je zapisal Dürer, ki naj bi z izpostavitvijo starosti 28 let želel poudariti svoj vstop v zrelo obdobje življenja (v tistih časih je namreč starost 28 let veljala za prelom med mladostjo in odraslostjo) in tako v obdobje, ko bo imel moč narediti kaj zares velikega; in pri tem bo tudi imel moč prenašati trpljenje, ki nujno spremlja vse velike podvige - tudi umetniške. Trpeči Kristus je tako postal trpeči umetnik.
Pojav motiva v bizantinski umetnosti 9. stoletja
Ko je Albrecht Dürer naslikal sebe kot Jezusa Kristusa, je bil motiv ecce homo že več stoletij uveljavljen kot eden najpogostejših v likovni umetnosti. Upodobitev trenutka, ko Poncij Pilat Jezusa s trnovo krono na glavi postavi pred sovražno množico, bolje drhal, in vzklikne "Ecce Homo!", je bil namreč vse do 9. stoletja 'standardni' del likovnih ciklov, posvečenih tematiki Kristusovega življenja ali pasijona. Besede Poncija Pilata bi bilo seveda mogoče razumeti na več načinov. V bistvu pa gre za to, da je Pilat, ki si ni želel usmrtitve Jezusa Kristusa, ljudstvu predstavil človeka kot 'le' človeka, torej kot njim enako bitje, ki si zato tudi zasluži usmiljenje. Gre za opozoritev na našo človečnost in nujnost odpuščanja vsakemu, ki nam je po bistvu enak.
Kaj je človeškega na Nietzscheju?
Človečnost oziroma človeškost v jedro svoje sicer zelo drugačne uporabe pojma Ecce Homo postavi v jedro knjige z istim naslovom Friedrich Nietzsche. Gre pravzaprav za knjigo o njem samem, v kateri skuša sebe predstaviti kot filozofa novega tipa. To je filozof dionizičnega tipa, naslednik Dioniza, ki vedno izvira le iz življenja, kakršno je. V tem je ta filozof tudi trpeče bitje, kot je bil trpeči lik Jezus Kristus. In z Jezusom Kristusom ga povezuje tudi volja vztrajati v trpljenju, ker ve, da je edino to prava pot in obenem edina pot do resnice. Ta resnica pa je obratna od tiste, na katero kaže Jezus Kristus, saj gre le za tuzemsko resnico.
In tako na primer Nietzsche v poglavju Zakaj sem tako pameten piše: "Bog je gorjačasti odgovor, nedelikatnost nasproti nam mislecem - pravzaprav pa celo samo gorjačarska prepoved nam: ne smete misliti! ..." In še v poglavju Zakaj sem usoda: "Pojem 'bog', iznajden kot nasprotni pojem življenju - v njem vse škodljivo, zastrupljajoče, obrekovalno, vse smrtno sovražno življenju zedinjeno v neznansko enoto! Iznajden pojem 'onostranstvo', 'resnični svet', samo da bi se edini svet, ki je, razvrednotil - da ne bi ostal nikakršen cilj, nikakršen um, nikakršna naloga za našo zemeljsko realnost! Iznajden pojem 'duša', 'duh', nazadnje celo 'nesmrtna duša', samo da bi zaničevali telo, ga napravili bolno - 'sveto' - samo da bi vse stvari, ki v življenju zaslužijo resnobo, vprašanja hrane, stanovanja, duhovne diete, nege bolnikov, snage, vremena, obravnavali z grozljivo lahkomiselnostjo!"
Nove interpretacije motiva Ecce Homo
Nietzsche je knjigo Ecce Homo pisal leta 1888, torej konec 19. stoletja, ko sakralna motivika v umetnosti nikakor ni bila več tako pojavna kot v Dürerjevem času. Pa vendar se je motiv Ecce homo ohranil tudi v 19. stoletju, le da so ga umetniki pogosto uporabljali zelo svobodno. Ta motiv so vedno bolj povezovali z degradacijo ljudi v vojni, v nedemokratični politiki in drugih zatiralskih situacijah. Med klasičnimi upodobitvami pa so najbolj znane slike Hieronymusa Boscha, Tiziana, Caravaggia ali Tintoretta.
Spodaj si lahko ogledate še več upodobitev motiva Ecce Homo.